Page 273 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 273
KARL BARTH
so hkrati tudi znotraj zunanjega in se zato z zaukazanim delom vere,
upanja in ljubezni ne morejo zaustaviti na meji obeh področij, čeprav
sta postavitev in način zaradi različnih nalog obeh področij različna.
V prostoru skupnosti državljanov je krščanska skupnost solidarna s
svetom in mora to solidarnost odločno udejanjati. Krščanska skupnost
moli za skupnost državljanov. In to še prav zaresno zato, ker skupnost
državljanov kot taka ne moli. Ko pa skupnost kristjanov moli za skupnost
državljanov, prevzema pred Bogom tudi odgovornost zanjo; odgovornost
pa ne bi bila zaresna, če bi ostajala le pri molitvi, če bi za državljansko
skupnost le molila, ne pa zato zanjo tudi delala. Njena dejavna skrb
za skupnost državljanov je v tem, da jemlje njeno oblast kot posledico
Božje uredbe, kot nekaj, kar velja zavezujoče tudi zase in da spoštuje
njeno ureditev kot smiselno in pravično tudi zase. Njena dejavna skrb za
skupnost državljanov se kaže v tem, da se v zadevah družbene skupnosti
tej v vsakršnih okoliščinah »podredi« (po besedah apostola v Rim 13,1),
(ne glede na to, s kakšno politično ureditvijo in dejansko ima konkretno
opraviti). Luthrov prevod Pisma Rimljanom govori o »podložništvu«
[Untertansein] in pove s tem nekaj nevarno drugega, kot je mišljeno.
Ni namreč mišljeno, da mora skupnost kristjanov (oziroma kristjani ali
njeni funkcionarji) izkazovati kar se da slepo podložnost in poslušnost,
kimavost, temveč da morajo (po Rim 13,6) to, kar se od njih zahteva za
utemeljitev, vzdrževanje in uveljavljanje državljanske skupnosti, storiti
zato, ker tudi oni obstajajo v tem zunanjem krogu, ker je Jezus Kristus
središče tudi tega zunanjega kroga (to je skupnosti državljanov) in so
torej odgovorni za njegovo stanje, pa čeprav so kot kristjani doma drugje.
»Podreditev« pomeni udejanjanje te soodgovornosti, s katero se kristjani
skupaj z nekristjani lotevajo iste naloge in podrejajo istim pravilom. Pod-
rejenost velja tej bolje ali slabše zastopani stvari skupnosti državljanov
in to zato, ker je tudi ta (in ne le stvar krščanske skupnosti) stvar enega
Boga. Pavel v Rim 13,5 izrecno doda, da podreditev ni fakultativna, na
izbiro, ampak je nujna in to ne le »zaradi Božje jeze«, iz strahu pred sicer
neizogibnim konfliktom z neko temno Božjo zapovedjo, temveč »zaradi
vesti«: v jasnem evangeljskem vedenju o Božji milosti in potrpljenju,
ki se izraža tudi v obstoju države. Gre torej za polno odgovornost pred
Božjo voljo, ki je bila kristjanom v tej stvari razodeta, za poslušnost, ki
271
so hkrati tudi znotraj zunanjega in se zato z zaukazanim delom vere,
upanja in ljubezni ne morejo zaustaviti na meji obeh področij, čeprav
sta postavitev in način zaradi različnih nalog obeh področij različna.
V prostoru skupnosti državljanov je krščanska skupnost solidarna s
svetom in mora to solidarnost odločno udejanjati. Krščanska skupnost
moli za skupnost državljanov. In to še prav zaresno zato, ker skupnost
državljanov kot taka ne moli. Ko pa skupnost kristjanov moli za skupnost
državljanov, prevzema pred Bogom tudi odgovornost zanjo; odgovornost
pa ne bi bila zaresna, če bi ostajala le pri molitvi, če bi za državljansko
skupnost le molila, ne pa zato zanjo tudi delala. Njena dejavna skrb
za skupnost državljanov je v tem, da jemlje njeno oblast kot posledico
Božje uredbe, kot nekaj, kar velja zavezujoče tudi zase in da spoštuje
njeno ureditev kot smiselno in pravično tudi zase. Njena dejavna skrb za
skupnost državljanov se kaže v tem, da se v zadevah družbene skupnosti
tej v vsakršnih okoliščinah »podredi« (po besedah apostola v Rim 13,1),
(ne glede na to, s kakšno politično ureditvijo in dejansko ima konkretno
opraviti). Luthrov prevod Pisma Rimljanom govori o »podložništvu«
[Untertansein] in pove s tem nekaj nevarno drugega, kot je mišljeno.
Ni namreč mišljeno, da mora skupnost kristjanov (oziroma kristjani ali
njeni funkcionarji) izkazovati kar se da slepo podložnost in poslušnost,
kimavost, temveč da morajo (po Rim 13,6) to, kar se od njih zahteva za
utemeljitev, vzdrževanje in uveljavljanje državljanske skupnosti, storiti
zato, ker tudi oni obstajajo v tem zunanjem krogu, ker je Jezus Kristus
središče tudi tega zunanjega kroga (to je skupnosti državljanov) in so
torej odgovorni za njegovo stanje, pa čeprav so kot kristjani doma drugje.
»Podreditev« pomeni udejanjanje te soodgovornosti, s katero se kristjani
skupaj z nekristjani lotevajo iste naloge in podrejajo istim pravilom. Pod-
rejenost velja tej bolje ali slabše zastopani stvari skupnosti državljanov
in to zato, ker je tudi ta (in ne le stvar krščanske skupnosti) stvar enega
Boga. Pavel v Rim 13,5 izrecno doda, da podreditev ni fakultativna, na
izbiro, ampak je nujna in to ne le »zaradi Božje jeze«, iz strahu pred sicer
neizogibnim konfliktom z neko temno Božjo zapovedjo, temveč »zaradi
vesti«: v jasnem evangeljskem vedenju o Božji milosti in potrpljenju,
ki se izraža tudi v obstoju države. Gre torej za polno odgovornost pred
Božjo voljo, ki je bila kristjanom v tej stvari razodeta, za poslušnost, ki
271
