Page 274 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 274
PREVODI
prihaja iz svobodnega srca tako tu kot v prostoru cerkve – čeprav tu z
drugačnim smotrom kot tam (kristjan daje cesarju, kar je cesarjevega
in Bogu, kar je Božjega, po Mt 22,21).
9.
Krščanska skupnost v svoji soodgovornosti za državljansko ne more
nasproti različnim političnim ureditvam in dejanskostim zastopati no-
bene sebi nujno lastne teorije. Ne (z)more izpostavljati/razglašati neko
doktrino kot edino krščansko doktrino o pravi državi. Ne zmore tudi
pokazati na neko že udejanjeno popolno državo ali napovedovati nje-
no bodoče uresničenje. Obstaja le eno Kristusovo telo, rojeno iz Božje
besede, sprejete v veri. Ni torej nobene krščanske države, ki bi ustrezala
krščanski cerkvi; ni duplikata cerkve v političnem prostoru. Kajti če je
država udejanjanje Božje odredbe, ena od stalnic Božje previdnosti in
njenega vodenja svetovne zgodovine pod Kristusovim kraljevanjem, to
ne pomeni, da se Bog kot tak razodeva v neki državni skupnosti, da je
v njej lahko verovan in spoznan. Udejanjenje Božje odredbe v obstoju
države je v tem, da je ljudem faktično dano – ne glede na Božje razodetje
in verovanje vanj – da »po meri človeškega uvida in človeških zmožnosti«
skrbijo za zunanje, relativno in začasno humaniziranje človeškega biva-
nja. Različne politične ureditve in sistemi so človeške iznajdbe; kot take
nimajo statusa razodetja, ne more se zanje pričati in ne morejo zahtevati
verovanja. Ko skupnost kristjanov prevzema soodgovornost za skupnost
državljanov, je soudeležena – zaradi Božjega razodetja in svoje vere – pri
človeškem iskanju najboljše ureditve, najbolj ustreznega političnega siste-
ma; pri tem pa se zaveda omejenosti vseh človeško iznajdenih političnih
sistemov in ureditev (tudi tistih, ki bi bile najdene z njeno soudeležbo).
Ne bo torej povzdigovala enega političnega koncepta – tudi če bi bil ta
»demokratski« – kot krščanskega proti drugim. Ko oznanja Božje kra-
ljestvo, postavlja nasproti političnim koncepcijam svoje upanje, a tudi
svoja vprašanja, še toliko bolj pa nasproti vsem njihovim političnim
udejanjanjem. Nasproti njim bo hkrati bolj uvidevna in bolj stroga, bolj
potrpežljiva in bolj nestrpna kot soudeleženi nekristjani. Nobeno ude-
janjanje ne more biti šteto za popolno – saj pride do njega vedno le na
osnovi človeškega uvida in zmožnosti – in nobenega ni mogoče izenačiti
272
prihaja iz svobodnega srca tako tu kot v prostoru cerkve – čeprav tu z
drugačnim smotrom kot tam (kristjan daje cesarju, kar je cesarjevega
in Bogu, kar je Božjega, po Mt 22,21).
9.
Krščanska skupnost v svoji soodgovornosti za državljansko ne more
nasproti različnim političnim ureditvam in dejanskostim zastopati no-
bene sebi nujno lastne teorije. Ne (z)more izpostavljati/razglašati neko
doktrino kot edino krščansko doktrino o pravi državi. Ne zmore tudi
pokazati na neko že udejanjeno popolno državo ali napovedovati nje-
no bodoče uresničenje. Obstaja le eno Kristusovo telo, rojeno iz Božje
besede, sprejete v veri. Ni torej nobene krščanske države, ki bi ustrezala
krščanski cerkvi; ni duplikata cerkve v političnem prostoru. Kajti če je
država udejanjanje Božje odredbe, ena od stalnic Božje previdnosti in
njenega vodenja svetovne zgodovine pod Kristusovim kraljevanjem, to
ne pomeni, da se Bog kot tak razodeva v neki državni skupnosti, da je
v njej lahko verovan in spoznan. Udejanjenje Božje odredbe v obstoju
države je v tem, da je ljudem faktično dano – ne glede na Božje razodetje
in verovanje vanj – da »po meri človeškega uvida in človeških zmožnosti«
skrbijo za zunanje, relativno in začasno humaniziranje človeškega biva-
nja. Različne politične ureditve in sistemi so človeške iznajdbe; kot take
nimajo statusa razodetja, ne more se zanje pričati in ne morejo zahtevati
verovanja. Ko skupnost kristjanov prevzema soodgovornost za skupnost
državljanov, je soudeležena – zaradi Božjega razodetja in svoje vere – pri
človeškem iskanju najboljše ureditve, najbolj ustreznega političnega siste-
ma; pri tem pa se zaveda omejenosti vseh človeško iznajdenih političnih
sistemov in ureditev (tudi tistih, ki bi bile najdene z njeno soudeležbo).
Ne bo torej povzdigovala enega političnega koncepta – tudi če bi bil ta
»demokratski« – kot krščanskega proti drugim. Ko oznanja Božje kra-
ljestvo, postavlja nasproti političnim koncepcijam svoje upanje, a tudi
svoja vprašanja, še toliko bolj pa nasproti vsem njihovim političnim
udejanjanjem. Nasproti njim bo hkrati bolj uvidevna in bolj stroga, bolj
potrpežljiva in bolj nestrpna kot soudeleženi nekristjani. Nobeno ude-
janjanje ne more biti šteto za popolno – saj pride do njega vedno le na
osnovi človeškega uvida in zmožnosti – in nobenega ni mogoče izenačiti
272
