Page 31 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 31
BOŽIDAR DEBENJAK
substancialno duhovnost in vnanjo ureditev, temveč se tisto religijsko
prikrojuje po posebni lastni presoji [Gutdünken]. V Severni Ameriki
vlada najbolj neukročena divjost vseh umislekov, in manjka tista religi-
ozna enotnost, ki se je ohranila v evropskih državah, kjer se neujemanja
omejujejo le na malo konfesij. (Hegel 1999, 157–58)24
Kot vidimo, Hegel ves čas poudarja prednosti protestantskih držav
pred katoliškimi. Še bolj pa bije v oči njegova teza, da so revolucije po
trebne ravno v katoliških deželah, ker je tam vse treba urediti z zakonom;
v protestantskem svetu pa velja das Zutrauen, torej »zaupanje, zaneslji-
vost«: na drugega se lahko zaneseš, beseda pač velja. Temelj tega odnosa
je, da med človekom in Bogom ni posrednika in da ne na zemlji ne v
nebesih ni nobenega zagovornika ali odvetnika: ni Device Marije, ki bi
v tvojo korist cukala svojega Sina za rokav, ne svetnikov, ki bi lobirali
v tvoj prid. Vse, kar delaš, delaš pred Božjimi očmi. Za svoja dejanja
odgovarjaš direktno Božjemu sodniku. Prenos tega v filozofijo je napra
vil že Kant: tudi če ostaja odprto, ali Bog je ali pa Ga ni, nas usmerja
kategorični imperativ, da ravnamo tako, als ob, »kakor da« Bog je. Bistvo
Luthrovega napada na odpustke je bilo, da se z Bogom ne da opravljati
mešetarskih poslov, ne da se ne »handlati« ne »glihati«, medtem ko se je
rimska Cerkev šele na Drugem Vatikanumu približala temu spoznanju,
prej pa je s spovedmi, pokorami, »dobrimi deli« in podobnim določala
tarifo za »spravo« z Bogom. Če se vse godi pred Božjimi očmi, bližnjega
pač ne smeš »ofrnažiti«, temveč mora med teboj in njim biti odnos za
upanja in zanesljivosti. Vse drugo je zavrženo v Božjih očeh. In sprava z
Bogom je mogoča samo kot iskrena dejavna odpoved lastni krivičnosti
ter poprava lastnih krivic.
8
In na koncu še, kaj Hegel pove o verskem fundamentalizmu. Takole
ga ocenjuje: »Od tistih, ki iščejo Gospoda in si v svojem neomikanem
mnenju zagotavljajo, da vse že neposredno imajo, namesto da bi si naložili
delo, da svojo subjektivnost dvignejo do spoznanja resnice in védenja
24 Um v zgodovini, §306.
29
substancialno duhovnost in vnanjo ureditev, temveč se tisto religijsko
prikrojuje po posebni lastni presoji [Gutdünken]. V Severni Ameriki
vlada najbolj neukročena divjost vseh umislekov, in manjka tista religi-
ozna enotnost, ki se je ohranila v evropskih državah, kjer se neujemanja
omejujejo le na malo konfesij. (Hegel 1999, 157–58)24
Kot vidimo, Hegel ves čas poudarja prednosti protestantskih držav
pred katoliškimi. Še bolj pa bije v oči njegova teza, da so revolucije po
trebne ravno v katoliških deželah, ker je tam vse treba urediti z zakonom;
v protestantskem svetu pa velja das Zutrauen, torej »zaupanje, zaneslji-
vost«: na drugega se lahko zaneseš, beseda pač velja. Temelj tega odnosa
je, da med človekom in Bogom ni posrednika in da ne na zemlji ne v
nebesih ni nobenega zagovornika ali odvetnika: ni Device Marije, ki bi
v tvojo korist cukala svojega Sina za rokav, ne svetnikov, ki bi lobirali
v tvoj prid. Vse, kar delaš, delaš pred Božjimi očmi. Za svoja dejanja
odgovarjaš direktno Božjemu sodniku. Prenos tega v filozofijo je napra
vil že Kant: tudi če ostaja odprto, ali Bog je ali pa Ga ni, nas usmerja
kategorični imperativ, da ravnamo tako, als ob, »kakor da« Bog je. Bistvo
Luthrovega napada na odpustke je bilo, da se z Bogom ne da opravljati
mešetarskih poslov, ne da se ne »handlati« ne »glihati«, medtem ko se je
rimska Cerkev šele na Drugem Vatikanumu približala temu spoznanju,
prej pa je s spovedmi, pokorami, »dobrimi deli« in podobnim določala
tarifo za »spravo« z Bogom. Če se vse godi pred Božjimi očmi, bližnjega
pač ne smeš »ofrnažiti«, temveč mora med teboj in njim biti odnos za
upanja in zanesljivosti. Vse drugo je zavrženo v Božjih očeh. In sprava z
Bogom je mogoča samo kot iskrena dejavna odpoved lastni krivičnosti
ter poprava lastnih krivic.
8
In na koncu še, kaj Hegel pove o verskem fundamentalizmu. Takole
ga ocenjuje: »Od tistih, ki iščejo Gospoda in si v svojem neomikanem
mnenju zagotavljajo, da vse že neposredno imajo, namesto da bi si naložili
delo, da svojo subjektivnost dvignejo do spoznanja resnice in védenja
24 Um v zgodovini, §306.
29
