Page 275 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 275
KARL BARTH
z Božjim kraljestvom. Ob vseh obstoječih in potekajočih političnih ude-
janjanjih čaka skupnost kristjanov na »mesto, ki ima temelje in katerega
graditelj in stvarnik je Bog« (Hebr 11,10). Zaupa in poslušna je moči
besede, po kateri Bog vzdržuje vse stvari in ne neki politični ureditvi in
neki politični stvarnosti (Hebr 1,3; 1. Barmenska teza).
10.
Prav v tej svobodi pa skupnost kristjanov prevzema soodgovornost
za ureditev in dejavnost državljanske skupnosti in to ne kakorkoli, am-
pak v povsem določenem smislu. Izključili smo že možnost, da bi se do
politike obnašala indiferentno nasploh. Ni pa mogoča tudi krščanska
indiferentnost do različnih konkretnih političnih ureditev in dejanskosti.
Cerkev »spominja na Božje kraljestvo, na Božjo zapoved in pravičnost
in s tem na odgovornost vladajočih in vladanih« (5. Barmenska teza). To
pomeni: skupnost kristjanov in posamezni kristjani lahko v političnem
prostoru marsikaj razumejo in tolerirajo – v skrajnem primeru in stiski
tudi vse sprejemajo in pretrpijo. Toda to, da lahko marsikaj razume-
jo in vse (pre)trpijo, nima opraviti z »podreditvijo«, ki se zahteva od
njih in soodgovornostjo, ki jim je naložena. Njihova soodgovornost je
v tem, kar v tem prostoru hočejo pred Bogom in za kar se morajo pred
Bogom odločiti. Morajo: kajti v nasprotju z njihovim razumevanjem
in potrpljenjem, za njihovo hotenje in odločanje velja, da ima povsem
določeno smer, o kateri v skupnosti kristjanov ne more biti diskusije in
tudi navzven ne more biti predmet popuščanja in kompromisa (čeprav
je v posameznostih pri tem potrebno vedno novo sporazumevanje).
Skupnost kristjanov se podreja državljanski skupnosti, ko – glede na
mero svojega spoznanja Gospoda, ki je Gospod vsega – razlikuje (na
tem področju zunanjih, relativnih, začasnih možnosti) med pravo in
nepravo državo, to se pravi med vsakokratno boljšo ali slabšo politič-
no ureditvijo in stvarnostjo; med redom in samovoljo, med oblastjo in
tiranijo, med svobodo in anarhijo, med skupnostjo in kolektivizmom,
med pravicami osebnosti in individualizmom, med državo po Rim 13 in
državo po Raz 13. Ustrezno temu razlikovanju bo presojala od primera
do primera zadeve, ki izhajajo iz potrebe utemeljevanja, vzdrževanja in
uveljavljanja državnega reda. V skladu s tako presojo bo glede na primere
273
z Božjim kraljestvom. Ob vseh obstoječih in potekajočih političnih ude-
janjanjih čaka skupnost kristjanov na »mesto, ki ima temelje in katerega
graditelj in stvarnik je Bog« (Hebr 11,10). Zaupa in poslušna je moči
besede, po kateri Bog vzdržuje vse stvari in ne neki politični ureditvi in
neki politični stvarnosti (Hebr 1,3; 1. Barmenska teza).
10.
Prav v tej svobodi pa skupnost kristjanov prevzema soodgovornost
za ureditev in dejavnost državljanske skupnosti in to ne kakorkoli, am-
pak v povsem določenem smislu. Izključili smo že možnost, da bi se do
politike obnašala indiferentno nasploh. Ni pa mogoča tudi krščanska
indiferentnost do različnih konkretnih političnih ureditev in dejanskosti.
Cerkev »spominja na Božje kraljestvo, na Božjo zapoved in pravičnost
in s tem na odgovornost vladajočih in vladanih« (5. Barmenska teza). To
pomeni: skupnost kristjanov in posamezni kristjani lahko v političnem
prostoru marsikaj razumejo in tolerirajo – v skrajnem primeru in stiski
tudi vse sprejemajo in pretrpijo. Toda to, da lahko marsikaj razume-
jo in vse (pre)trpijo, nima opraviti z »podreditvijo«, ki se zahteva od
njih in soodgovornostjo, ki jim je naložena. Njihova soodgovornost je
v tem, kar v tem prostoru hočejo pred Bogom in za kar se morajo pred
Bogom odločiti. Morajo: kajti v nasprotju z njihovim razumevanjem
in potrpljenjem, za njihovo hotenje in odločanje velja, da ima povsem
določeno smer, o kateri v skupnosti kristjanov ne more biti diskusije in
tudi navzven ne more biti predmet popuščanja in kompromisa (čeprav
je v posameznostih pri tem potrebno vedno novo sporazumevanje).
Skupnost kristjanov se podreja državljanski skupnosti, ko – glede na
mero svojega spoznanja Gospoda, ki je Gospod vsega – razlikuje (na
tem področju zunanjih, relativnih, začasnih možnosti) med pravo in
nepravo državo, to se pravi med vsakokratno boljšo ali slabšo politič-
no ureditvijo in stvarnostjo; med redom in samovoljo, med oblastjo in
tiranijo, med svobodo in anarhijo, med skupnostjo in kolektivizmom,
med pravicami osebnosti in individualizmom, med državo po Rim 13 in
državo po Raz 13. Ustrezno temu razlikovanju bo presojala od primera
do primera zadeve, ki izhajajo iz potrebe utemeljevanja, vzdrževanja in
uveljavljanja državnega reda. V skladu s tako presojo bo glede na primere
273
