Page 276 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 276
PREVODI
in situacije izbrala in hotela to (pravo, se pravi vsakokrat boljšo državo) in
ne izbrala in hotela drugo (nepravo, se pravi vsakokratno slabšo državo).
In ustrezno temu izboru ali neizboru, hotenju in ne hotenju, se bo tudi
dejavno zavzela ali dejavno nasprotovala. Krščanska skupnost prav s tem
razlikovanjem, presojanjem, izbiranjem, hotenjem in angažiranjem v teh
praktičnih odločitvah v smeri, ki ji je zaukazana in je zanjo iz njenega
središča nujna, uresničuje svoje »podrejanje« skupnosti državljanov,
uresničuje svojo politično soodgovornost.
11.
Ne obstaja nobena krščanska politična ideja, sistem, program, pač pa
obstaja usmeritev in linija krščanskih odločitev v političnem prostoru,
usmeritev in linija, ki jo je treba v vseh okoliščinah spoznati in se je držati.
Določitev te linije ne izhaja iz problematične instance tako imeno-
vanega naravnega prava, saj bi to pomenilo, da si skupnost kristjanov
prisvaja in se drži poti državljanske skupnosti, ki še ne ve ali ne ve več za
svoje središče, da si prisvaja in se drži metod poganske države. V takem
primeru v državljanski skupnosti ne bi bila dejavna kot krščanska skup-
nost, ne bi bila sol in luč tega širšega kroga. Ne bi bila samo solidarna z
državljansko skupnostjo, ampak bi se z njo izenačila, in sicer prav v tem,
kar le-tej manjka. S tem ji gotovo ne bi pomagala. Skupnosti državljanov
kot taki, v njeni nevtralnosti nasproti Božji besedi in duhu, manjka nam
reč prav to: bolj zanesljiva, bolj enosmiselna utemeljitev političnih odlo-
čitev, kot pa so te po tako imenovanem naravnam pravu. Z »naravnim
pravom« se običajno razume celoto vsega, kar ima človek, kot pravijo,
»po naravi« (t.j. ob vseh mogočih predpostavkah) na splošno za pravo
ali nepravo, za zapovedano, dovoljeno ali prepovedano. Pogosto se ga
spravlja v zvezo z naravnim (t.j. človeku iz narave poznanem) razodetjem
Boga. In skupnost državljanov kot taka – od svojega središča še ne, ali ne
več, razsvetljena skupnost državljanov – nedvomno nima druge izbire
kot da misli, govori in deluje po tako imenovanem naravnem pravu, to
se pravi po vsakokratni koncepciji te instance, ki se vsakič predstavlja kot
Naravno pravo. Vedno mora ali ugibati ali avtoritativno uveljavljati to
ali ono tolmačenje te instance; vedno preizkušajoč in eksperimentirajoč
s prepričanji, ki jih od tod izvaja; nazadnje vedno negotova, ali ne gre
274
in situacije izbrala in hotela to (pravo, se pravi vsakokrat boljšo državo) in
ne izbrala in hotela drugo (nepravo, se pravi vsakokratno slabšo državo).
In ustrezno temu izboru ali neizboru, hotenju in ne hotenju, se bo tudi
dejavno zavzela ali dejavno nasprotovala. Krščanska skupnost prav s tem
razlikovanjem, presojanjem, izbiranjem, hotenjem in angažiranjem v teh
praktičnih odločitvah v smeri, ki ji je zaukazana in je zanjo iz njenega
središča nujna, uresničuje svoje »podrejanje« skupnosti državljanov,
uresničuje svojo politično soodgovornost.
11.
Ne obstaja nobena krščanska politična ideja, sistem, program, pač pa
obstaja usmeritev in linija krščanskih odločitev v političnem prostoru,
usmeritev in linija, ki jo je treba v vseh okoliščinah spoznati in se je držati.
Določitev te linije ne izhaja iz problematične instance tako imeno-
vanega naravnega prava, saj bi to pomenilo, da si skupnost kristjanov
prisvaja in se drži poti državljanske skupnosti, ki še ne ve ali ne ve več za
svoje središče, da si prisvaja in se drži metod poganske države. V takem
primeru v državljanski skupnosti ne bi bila dejavna kot krščanska skup-
nost, ne bi bila sol in luč tega širšega kroga. Ne bi bila samo solidarna z
državljansko skupnostjo, ampak bi se z njo izenačila, in sicer prav v tem,
kar le-tej manjka. S tem ji gotovo ne bi pomagala. Skupnosti državljanov
kot taki, v njeni nevtralnosti nasproti Božji besedi in duhu, manjka nam
reč prav to: bolj zanesljiva, bolj enosmiselna utemeljitev političnih odlo-
čitev, kot pa so te po tako imenovanem naravnam pravu. Z »naravnim
pravom« se običajno razume celoto vsega, kar ima človek, kot pravijo,
»po naravi« (t.j. ob vseh mogočih predpostavkah) na splošno za pravo
ali nepravo, za zapovedano, dovoljeno ali prepovedano. Pogosto se ga
spravlja v zvezo z naravnim (t.j. človeku iz narave poznanem) razodetjem
Boga. In skupnost državljanov kot taka – od svojega središča še ne, ali ne
več, razsvetljena skupnost državljanov – nedvomno nima druge izbire
kot da misli, govori in deluje po tako imenovanem naravnem pravu, to
se pravi po vsakokratni koncepciji te instance, ki se vsakič predstavlja kot
Naravno pravo. Vedno mora ali ugibati ali avtoritativno uveljavljati to
ali ono tolmačenje te instance; vedno preizkušajoč in eksperimentirajoč
s prepričanji, ki jih od tod izvaja; nazadnje vedno negotova, ali ne gre
274
