Page 277 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 277
KARL BARTH
pri tej instanci za iluzijo, pa zato vedno prikrito ali javno uporablja tudi
prefinjeni ali grobi pravni pozitivizem. Temu primerni so bili in še bodo
tudi rezultati tako utemeljene politike. In tudi če ti rezultati le niso bili
enoznačno negativni, če je na političnem področju poleg slabše obstajala
in obstaja tudi boljša država – gotovo pa vedno in povsod neka čudna
mešanica obojega! – temu ni tako, ker je tu in tam vendarle uspelo odkriti
in udejanjiti resnično naravno pravo, temveč enostavno zato, ker je tudi
nevedna, nevtralna, poganska država v Kristusovem kraljestvu, ker so
vsa politična vprašanja in prizadevanja kot taka utemeljena v milostni
Božji odredbi, ki varuje človeka in omejuje njegovo pokvarjenost. Namen,
smisel in cilj te Božje odredbe so vidni v vsakokratni »boljši«, vsakokratni
pravi državi. To se vedno zgodi, čeprav ljudem manjka zanesljivo spozna-
nje zanesljivih norm političnega odločanja in čeprav je vedno premočno
in grozeče zraven očitna zmotnost navidezno spoznane resnice. Zgodi se
torej s součinkovanjem, toda brez zasluge soudeleženih ljudi: Dei provi-
dentia hominum confusione [Božja previdnost, človeška zmeda].
Če bi se politična odgovornost skupnosti kristjanov izvajala iz pred-
postavke, da je tudi ona udeležena pri iskanju pravega naravnega prava,
da tudi ona poizkuša z njim utemeljiti svoje odločitve, to seveda ne bi
spremenilo Božje moči, da iz slabega dela dobro (kot to v političnem
redu faktično vedno stori). Pomenilo pa bi, da je tudi ona udeležena pri
človeških iluzijah in zmedah. Povsem dovolj je, da je pri tem v veliki
meri faktično udeležena, ko si ne upa hoditi po lastni poti. Nikakor pa
ne sme sama hoteti te udeležbe, ne sme jo rade volje sprejeti. To pa bi
storila, če bi merilo svojih političnih odločitev iskala v tako imenovanem
naravnem pravu, jih iz njega izvajala in v njem utemeljevala. Pri zavze-
manju svoje politične soodgovornosti se skupnost kristjanov ne ukvarja
s krščanskimi, temveč z »naravnimi«, posvetnimi, profanimi nalogami
in problemi. Toda pri teh odločitvah v političnem prostoru jo usmerja
spoznanje zanjo edino verodostojne in merodajne duhovne norme, jasna
avtonomnost njene in ne temna avtonomnost njej tuje stvari.
12.
Le tako je svobodna, da se iskreno in mirno zavzame za to njej tujo
stvar. V političnem prostoru se torej ne bo zavzemala zase, za lastne
275
pri tej instanci za iluzijo, pa zato vedno prikrito ali javno uporablja tudi
prefinjeni ali grobi pravni pozitivizem. Temu primerni so bili in še bodo
tudi rezultati tako utemeljene politike. In tudi če ti rezultati le niso bili
enoznačno negativni, če je na političnem področju poleg slabše obstajala
in obstaja tudi boljša država – gotovo pa vedno in povsod neka čudna
mešanica obojega! – temu ni tako, ker je tu in tam vendarle uspelo odkriti
in udejanjiti resnično naravno pravo, temveč enostavno zato, ker je tudi
nevedna, nevtralna, poganska država v Kristusovem kraljestvu, ker so
vsa politična vprašanja in prizadevanja kot taka utemeljena v milostni
Božji odredbi, ki varuje človeka in omejuje njegovo pokvarjenost. Namen,
smisel in cilj te Božje odredbe so vidni v vsakokratni »boljši«, vsakokratni
pravi državi. To se vedno zgodi, čeprav ljudem manjka zanesljivo spozna-
nje zanesljivih norm političnega odločanja in čeprav je vedno premočno
in grozeče zraven očitna zmotnost navidezno spoznane resnice. Zgodi se
torej s součinkovanjem, toda brez zasluge soudeleženih ljudi: Dei provi-
dentia hominum confusione [Božja previdnost, človeška zmeda].
Če bi se politična odgovornost skupnosti kristjanov izvajala iz pred-
postavke, da je tudi ona udeležena pri iskanju pravega naravnega prava,
da tudi ona poizkuša z njim utemeljiti svoje odločitve, to seveda ne bi
spremenilo Božje moči, da iz slabega dela dobro (kot to v političnem
redu faktično vedno stori). Pomenilo pa bi, da je tudi ona udeležena pri
človeških iluzijah in zmedah. Povsem dovolj je, da je pri tem v veliki
meri faktično udeležena, ko si ne upa hoditi po lastni poti. Nikakor pa
ne sme sama hoteti te udeležbe, ne sme jo rade volje sprejeti. To pa bi
storila, če bi merilo svojih političnih odločitev iskala v tako imenovanem
naravnem pravu, jih iz njega izvajala in v njem utemeljevala. Pri zavze-
manju svoje politične soodgovornosti se skupnost kristjanov ne ukvarja
s krščanskimi, temveč z »naravnimi«, posvetnimi, profanimi nalogami
in problemi. Toda pri teh odločitvah v političnem prostoru jo usmerja
spoznanje zanjo edino verodostojne in merodajne duhovne norme, jasna
avtonomnost njene in ne temna avtonomnost njej tuje stvari.
12.
Le tako je svobodna, da se iskreno in mirno zavzame za to njej tujo
stvar. V političnem prostoru se torej ne bo zavzemala zase, za lastne
275
