Page 278 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 278
PREVODI
interese in zadeve. Cilj, ki opredeljuje smer in linijo njenih političnih
odločitev ni lastna veljava, vpliv in moč cerkve v državi. »Moje kraljestvo
ni od tega sveta. Če bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji slu-
žabniki bojevali zame, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo
ni od tu.« (Jn 18,26) Prikrito omalovaževanje, ki ga je deležna cerkev,
ki/ko se s političnimi sredstvi bojuje zase – tudi če v tem boju beleži
uspehe – je zasluženo. Toda slej ali prej se tak boj konča v sramotnih
porazih. Skupnost kristjanov ni cilj sama sebi. Služi Bogu in prav zato
in s tem ljudem. Seveda je res: najgloblji, zadnji Božji smisel skupnosti
državljanov je v tem, da ustvarja prostor za oznanjevanje in poslušanje
Božje besede in v toliko tudi za obstoj skupnosti kristjanov. Toda pot,
na kateri skupnost državljanov po Božji previdnosti in odredbi to počne
in edinole zna početi, je naravna, posvetna, profana pot vzpostavlja-
nja prava, zagotavljanja svobode in miru po meri človeškega uvida in
zmožnosti. Skupnosti državljanov po Božjem smislu njenega obstoja ne
gre za to, da bi sama postala bolj ali manj cerkev. In tako politični cilj
krščanske skupnosti ne more biti v tem, da bi prevzela državo, jo kolikor
je le mogoče postavila v službo svoje lastne naloge. Če ji država v eni od
svojih mogočih oblik zagotavlja svobodo, ugled in posebne pravice (to
ali ono državno-cerkveno garancijo navzočnosti v šoli in radiu, zaščito
nedelje, finančne olajšave ali podpore in podobno), zato še ne sme začeti
sanjati o cerkveni državi. Za vse to bo hvaležna kot za darila, v katerih
vidi na delu Božjo previdnost in odredbo; hvaležna predvsem tako, da
bo v razširjenih mejah, ki jih je s tem darilom dobila, tem bolj zvesto in
vneto cerkev in s tem opravičila tudi pričakovanja skupnosti državljanov.
Takega darila pa nikakor ne bo imela za nekaj, kar lahko od skupnosti
državljanov zahteva in si zanj prizadeva. Če ji skupnost državljanov take-
ga darila ne pokloni, napake ne bo iskala najprej pri njej, ampak pri sebi.
Tu velja: »ne upirajte se zlu«. Krščanska skupnost se bo v tem primeru
vprašala, ali je nasproti državljanski skupnosti že dokazala svojega duha,
ali je svetu tako predstavljala in oznanjala Kristusa, da lahko pričakuje, da
bo upoštevana kot pomemben, zanimiv in blagodejen dejavnik javnega
življenja. Vprašala se bo na primer, ali ima zares kaj povedati, kar bi bilo
treba slišati v šoli. Najprej in predvsem bo delala pokoro – le kdaj in kje
za to ni nobenega razloga? To bo najbolje storila, če bo v prostoru, ki ji
276
interese in zadeve. Cilj, ki opredeljuje smer in linijo njenih političnih
odločitev ni lastna veljava, vpliv in moč cerkve v državi. »Moje kraljestvo
ni od tega sveta. Če bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji slu-
žabniki bojevali zame, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo
ni od tu.« (Jn 18,26) Prikrito omalovaževanje, ki ga je deležna cerkev,
ki/ko se s političnimi sredstvi bojuje zase – tudi če v tem boju beleži
uspehe – je zasluženo. Toda slej ali prej se tak boj konča v sramotnih
porazih. Skupnost kristjanov ni cilj sama sebi. Služi Bogu in prav zato
in s tem ljudem. Seveda je res: najgloblji, zadnji Božji smisel skupnosti
državljanov je v tem, da ustvarja prostor za oznanjevanje in poslušanje
Božje besede in v toliko tudi za obstoj skupnosti kristjanov. Toda pot,
na kateri skupnost državljanov po Božji previdnosti in odredbi to počne
in edinole zna početi, je naravna, posvetna, profana pot vzpostavlja-
nja prava, zagotavljanja svobode in miru po meri človeškega uvida in
zmožnosti. Skupnosti državljanov po Božjem smislu njenega obstoja ne
gre za to, da bi sama postala bolj ali manj cerkev. In tako politični cilj
krščanske skupnosti ne more biti v tem, da bi prevzela državo, jo kolikor
je le mogoče postavila v službo svoje lastne naloge. Če ji država v eni od
svojih mogočih oblik zagotavlja svobodo, ugled in posebne pravice (to
ali ono državno-cerkveno garancijo navzočnosti v šoli in radiu, zaščito
nedelje, finančne olajšave ali podpore in podobno), zato še ne sme začeti
sanjati o cerkveni državi. Za vse to bo hvaležna kot za darila, v katerih
vidi na delu Božjo previdnost in odredbo; hvaležna predvsem tako, da
bo v razširjenih mejah, ki jih je s tem darilom dobila, tem bolj zvesto in
vneto cerkev in s tem opravičila tudi pričakovanja skupnosti državljanov.
Takega darila pa nikakor ne bo imela za nekaj, kar lahko od skupnosti
državljanov zahteva in si zanj prizadeva. Če ji skupnost državljanov take-
ga darila ne pokloni, napake ne bo iskala najprej pri njej, ampak pri sebi.
Tu velja: »ne upirajte se zlu«. Krščanska skupnost se bo v tem primeru
vprašala, ali je nasproti državljanski skupnosti že dokazala svojega duha,
ali je svetu tako predstavljala in oznanjala Kristusa, da lahko pričakuje, da
bo upoštevana kot pomemben, zanimiv in blagodejen dejavnik javnega
življenja. Vprašala se bo na primer, ali ima zares kaj povedati, kar bi bilo
treba slišati v šoli. Najprej in predvsem bo delala pokoro – le kdaj in kje
za to ni nobenega razloga? To bo najbolje storila, če bo v prostoru, ki ji
276
