Page 279 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 279
KARL BARTH
je v javnosti dopuščen – pa naj bo še tako majhen – zbrano in z dvojno
vnemo opravljala svoje delo (»na najmanjši točki, z največjo močjo«).
Kjer mora šele razglašati svojo »voljo do javnosti«, svojo »pravico do
javnosti,« s tem dokazuje, da ta pravica še ni na dnevnem redu in še ni
razvidna iz samega dejstva njene eksistence kot cerkve; v takem primeru
pred Bogom in ljudmi zasluži, da se jo ne posluša, ali posluša le tako, da
pri tem ne doživlja nobenega zadovoljstva. Cerkev, ki se je šla bojevat za
svojo stvar v politično areno z zahtevami po javnosti, po »javnem polo-
žaju«, je bila vedno cerkev, ki ni poznala in priznala posebnega smisla
države; vedno je bila tako ali drugače duhovno nesvobodna cerkev, ki
ni bila pripravljena na kesanje in pokoro.
13.
V areno pa tudi ne more enostavno in naravnost z Božjim kraljestvom.
Cerkev spominja/opominja na Božje kraljestvo. To pa ne pomeni, da
pričakuje od države, da bo postopoma postala Božje kraljestvo. Božje
kraljestvo je kraljestvo, v katerem je Bog brez sence, brez problemov in
protislovja »vse v vsem«; je Božje vladanje v odrešenem svetu. V Božjem
kraljestvu je zunanje ukinjeno v notranjem, relativno v absolutnem, za-
časno v večnem. V Božjem kraljestvu ni nobene legislative, eksekutive in
jurisdikcije. V Božjem kraljestvu ni greha, ki bi ga bilo treba popravljati,
ni kaosa, ki bi se ga morali bati in ga preprečevati. Božje kraljestvo je
javno, ne več skrito vladanje Jezusa Kristusa svetu v čast in slavo Boga
Očeta. Državljanska skupnost kot taka, nevtralna, poganska, ne ve nič
o Božjem kraljestvu. Pozna v najboljšem primeru le različice ideala na-
ravnega prava. Skupnost kristjanov znotraj državljanske skupnosti pa o
tem ve in spominja na to. Spominja na Kristusa, ki je prišel in bo prišel
spet. Toda tega ne more početi tako, da izdela projekt države s struktu-
rami in lastnostmi Božjega kraljestva, ga oblikuje kot predlog in ga skuša
uveljaviti v skupnosti državljanov. Spet ima država prav, ko si ne dovoli
krščanskega pričakovanja v tej smeri. V njenem bistvu je, da ni in tudi
ne more postati Božje kraljestvo. Država temelji na Božji odredbi, ki se
nanaša na »še neodrešeni svet«, v katerem je treba resno računati z gre-
hom in nevarnostjo kaosa, ki je povezan z njim; svet, v katerem Kristus
sicer že vlada, a še v skritosti. Država bi zanikala smisel svojega obstoja,
277
je v javnosti dopuščen – pa naj bo še tako majhen – zbrano in z dvojno
vnemo opravljala svoje delo (»na najmanjši točki, z največjo močjo«).
Kjer mora šele razglašati svojo »voljo do javnosti«, svojo »pravico do
javnosti,« s tem dokazuje, da ta pravica še ni na dnevnem redu in še ni
razvidna iz samega dejstva njene eksistence kot cerkve; v takem primeru
pred Bogom in ljudmi zasluži, da se jo ne posluša, ali posluša le tako, da
pri tem ne doživlja nobenega zadovoljstva. Cerkev, ki se je šla bojevat za
svojo stvar v politično areno z zahtevami po javnosti, po »javnem polo-
žaju«, je bila vedno cerkev, ki ni poznala in priznala posebnega smisla
države; vedno je bila tako ali drugače duhovno nesvobodna cerkev, ki
ni bila pripravljena na kesanje in pokoro.
13.
V areno pa tudi ne more enostavno in naravnost z Božjim kraljestvom.
Cerkev spominja/opominja na Božje kraljestvo. To pa ne pomeni, da
pričakuje od države, da bo postopoma postala Božje kraljestvo. Božje
kraljestvo je kraljestvo, v katerem je Bog brez sence, brez problemov in
protislovja »vse v vsem«; je Božje vladanje v odrešenem svetu. V Božjem
kraljestvu je zunanje ukinjeno v notranjem, relativno v absolutnem, za-
časno v večnem. V Božjem kraljestvu ni nobene legislative, eksekutive in
jurisdikcije. V Božjem kraljestvu ni greha, ki bi ga bilo treba popravljati,
ni kaosa, ki bi se ga morali bati in ga preprečevati. Božje kraljestvo je
javno, ne več skrito vladanje Jezusa Kristusa svetu v čast in slavo Boga
Očeta. Državljanska skupnost kot taka, nevtralna, poganska, ne ve nič
o Božjem kraljestvu. Pozna v najboljšem primeru le različice ideala na-
ravnega prava. Skupnost kristjanov znotraj državljanske skupnosti pa o
tem ve in spominja na to. Spominja na Kristusa, ki je prišel in bo prišel
spet. Toda tega ne more početi tako, da izdela projekt države s struktu-
rami in lastnostmi Božjega kraljestva, ga oblikuje kot predlog in ga skuša
uveljaviti v skupnosti državljanov. Spet ima država prav, ko si ne dovoli
krščanskega pričakovanja v tej smeri. V njenem bistvu je, da ni in tudi
ne more postati Božje kraljestvo. Država temelji na Božji odredbi, ki se
nanaša na »še neodrešeni svet«, v katerem je treba resno računati z gre-
hom in nevarnostjo kaosa, ki je povezan z njim; svet, v katerem Kristus
sicer že vlada, a še v skritosti. Država bi zanikala smisel svojega obstoja,
277
