Page 280 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 280
PREVODI
če bi se obnašala, kot da je njena naloga izgraditi se kot Božje kraljestvo.
In tudi cerkvi, ki bi jo hotela k temu navesti, bi lahko očitali, da je s tem
kriva velike in nepremišljene domišljavosti. Menila naj bi namreč, da
naj se najprej sama izgradi v Božje kraljestvo in da to tudi zmore – le
tako bi bili taka zahteva in pričakovanje tudi od države sploh smiselni.
Cerkev pa dejansko obstaja prav tako kot država »v še neodrešenem
svetu«. Tudi cerkev sama ne more – niti v najboljšem primeru – delovati
kot da je Božje kraljestvo ali da je tega zmožna. Ali ni torej zamenjala
Božjega kraljestva z naravnopravnim idealom, ko zahteva od države, da
ga uresniči, ko torej meni, da mora in zmore voditi »politiko Božjega
kraljestva«? Ali v tem primeru ne velja tudi zanjo, da mora predvsem
sama sebe ponovno spomniti na resnično Božje kraljestvo, ki je tako
zanjo kot za državo šele nekaj prihodnjega. Ne, svobodna cerkev ne bo
šla po tej poti.
14.
Smer in linija krščanskega političnega razlikovanja, presojanja, iz-
biranja, hotenja in angažiranja se nanaša na zmožnost in potrebnost
političnega bivanja in delovanja po analogiji [Gleichnis]. Politično bivanje
in delovanje ne more biti niti podvajanje cerkve niti vnaprejšnje oziroma
predhodno uresničevanje Božjega kraljestva. V razmerju do cerkve je
neka posebna stvarnost, v razmerju do Božjega kraljestva pa (prav tako
kot sama cerkev!) neka človeška stvarnost po meri tega minljivega sve-
ta. Kakršno koli enačenje med njim in cerkvijo na eni strani ali Božjim
kraljestvom na drugi ne pride v poštev. Ker pa obstaja po posebni Božji
odredbi in ker pripada Kristusovemu kraljestvu, pa nima avtonomije ali
samostojne narave nasproti cerkvi in Božjemu kraljestvu. Zato ni mogoče
in ne pride v poštev niti absolutno neenačenje med njim in cerkvijo na eni
in Božjim kraljestvom na drugi strani. Kar ostane in kar se neizogibno
vsiljuje je: pravičnost države je s krščanskega vidika njena eksistenca kot
analogije [Gleichnis], ustreznika [Entsprechung] Božjemu kraljestvu, v
katerega veruje in ga oznanja cerkev. Ker je skupnost državljanov zunanji
krog in skupnost kristjanov s svojo veroizpovedjo in oznanilom notra-
nji krog in imata torej obe isto središče, ne more biti drugače, kot da je
skupnost državljanov v odnosu do resnice in stvarnosti (oznanjanega
278
če bi se obnašala, kot da je njena naloga izgraditi se kot Božje kraljestvo.
In tudi cerkvi, ki bi jo hotela k temu navesti, bi lahko očitali, da je s tem
kriva velike in nepremišljene domišljavosti. Menila naj bi namreč, da
naj se najprej sama izgradi v Božje kraljestvo in da to tudi zmore – le
tako bi bili taka zahteva in pričakovanje tudi od države sploh smiselni.
Cerkev pa dejansko obstaja prav tako kot država »v še neodrešenem
svetu«. Tudi cerkev sama ne more – niti v najboljšem primeru – delovati
kot da je Božje kraljestvo ali da je tega zmožna. Ali ni torej zamenjala
Božjega kraljestva z naravnopravnim idealom, ko zahteva od države, da
ga uresniči, ko torej meni, da mora in zmore voditi »politiko Božjega
kraljestva«? Ali v tem primeru ne velja tudi zanjo, da mora predvsem
sama sebe ponovno spomniti na resnično Božje kraljestvo, ki je tako
zanjo kot za državo šele nekaj prihodnjega. Ne, svobodna cerkev ne bo
šla po tej poti.
14.
Smer in linija krščanskega političnega razlikovanja, presojanja, iz-
biranja, hotenja in angažiranja se nanaša na zmožnost in potrebnost
političnega bivanja in delovanja po analogiji [Gleichnis]. Politično bivanje
in delovanje ne more biti niti podvajanje cerkve niti vnaprejšnje oziroma
predhodno uresničevanje Božjega kraljestva. V razmerju do cerkve je
neka posebna stvarnost, v razmerju do Božjega kraljestva pa (prav tako
kot sama cerkev!) neka človeška stvarnost po meri tega minljivega sve-
ta. Kakršno koli enačenje med njim in cerkvijo na eni strani ali Božjim
kraljestvom na drugi ne pride v poštev. Ker pa obstaja po posebni Božji
odredbi in ker pripada Kristusovemu kraljestvu, pa nima avtonomije ali
samostojne narave nasproti cerkvi in Božjemu kraljestvu. Zato ni mogoče
in ne pride v poštev niti absolutno neenačenje med njim in cerkvijo na eni
in Božjim kraljestvom na drugi strani. Kar ostane in kar se neizogibno
vsiljuje je: pravičnost države je s krščanskega vidika njena eksistenca kot
analogije [Gleichnis], ustreznika [Entsprechung] Božjemu kraljestvu, v
katerega veruje in ga oznanja cerkev. Ker je skupnost državljanov zunanji
krog in skupnost kristjanov s svojo veroizpovedjo in oznanilom notra-
nji krog in imata torej obe isto središče, ne more biti drugače, kot da je
skupnost državljanov v odnosu do resnice in stvarnosti (oznanjanega
278
