Page 281 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 281
KARL BARTH
Božjega kraljestva), ki konstituira krščansko skupnost, zmožna analo-
gije, primerjave; zmožna, da jo indirektno, v svojem zrcalu, reflektira.
Ker pa ima skupnost državljanov posebno in drugačno predpostavko in
nalogo, svojo posebnost pri svojem obstoju kot zunanji krog, tudi njena
pravičnost (in torej njena zrcalna slika krščanske resnice in stvarnosti)
ni nekaj samoumevnega in enkrat za vselej danega; nasprotno, je nekaj
pogosto ogroženega, podvrženega dvomu, ali je zares in v kakšni meri
uresničena. Da bi jo obvarovali pred skvarjenjem in razpadom, je treba
spominjati nanjo: prav tako kot je zmožna analogije z Božjo pravičnostjo
(pravičnostjo Božjega kraljestva), tako analogijo, primerjavo tudi potre-
buje. Vedno znova potrebuje zgodbo/zgodovino, ki ima za cilj in vsebino
njeno oblikovanje v analogijo [Gleichnis] Božjemu kraljestvu in torej
izpolnjevanje njegove pravičnosti. Človeška iniciativa v tej zgodbi pa
ne more izhajati iz nje same. Skupnost državljanov ne pozna skrivnosti
Božjega kraljestva, skrivnosti svojega lastnega središča, v razmerju do
veroizpovedi in oznanila krščanske skupnosti je nevtralna. Kot državljan-
ska skupnost je odvisna od tega, da črpa iz luknjastega vodnjaka tako
imenovanega naravnega prava. Ne more se sama od sebe spominjati na
pravo merilo svoje pravičnosti, se sama od sebe zavzeti za njeno uresni-
čevanje. Za to potrebuje blagodejno vznemirjajočo navzočnost dejav-
nosti, ki kroži okrog njenega središča: to pa je politična soodgovornost
skupnosti kristjanov. Ta tudi ni Božje kraljestvo, toda ve zanj, upa nanj,
veruje vanj: moli navznoter v imenu Jezusa Kristusa in oznanja navzven
to ime kot ime nad imeni. Skupnost kristjanov tu ni nevtralna in zato ni
nemočna. Ko skupnost kristjanov izvede veliko metabasis eis allo genos
[prehod v drugo vrsto], ki ji je zapovedana in nujna zaradi njene politične
soodgovornosti, tudi v tej drugi vrsti ne more biti nevtralna in nemočna,
tudi tam ne bo zatajila svojega Gospoda. Ko prevzema svojo politično
soodgovornost, mora to pomeniti, da prevzema tudi človeško pobudo, ki
jo državljanska skupnost nima, da ji da zagon, ki si ga ta sama ne more
dati, uresničuje spominjanje, ki ga skupnost državljanov sama iz sebe
ni zmožna. Skupnost kristjanov v političnem prostoru vedno razlikuje,
presoja in potem izbira v prid olajšanja povezanosti z Božjim redom
odrešenja in milosti in vedno v škodo vseh zatemnjevanj te povezanosti.
Med vsakokratnimi političnimi možnostmi, ki se ponujajo, vedno izbira
279
Božjega kraljestva), ki konstituira krščansko skupnost, zmožna analo-
gije, primerjave; zmožna, da jo indirektno, v svojem zrcalu, reflektira.
Ker pa ima skupnost državljanov posebno in drugačno predpostavko in
nalogo, svojo posebnost pri svojem obstoju kot zunanji krog, tudi njena
pravičnost (in torej njena zrcalna slika krščanske resnice in stvarnosti)
ni nekaj samoumevnega in enkrat za vselej danega; nasprotno, je nekaj
pogosto ogroženega, podvrženega dvomu, ali je zares in v kakšni meri
uresničena. Da bi jo obvarovali pred skvarjenjem in razpadom, je treba
spominjati nanjo: prav tako kot je zmožna analogije z Božjo pravičnostjo
(pravičnostjo Božjega kraljestva), tako analogijo, primerjavo tudi potre-
buje. Vedno znova potrebuje zgodbo/zgodovino, ki ima za cilj in vsebino
njeno oblikovanje v analogijo [Gleichnis] Božjemu kraljestvu in torej
izpolnjevanje njegove pravičnosti. Človeška iniciativa v tej zgodbi pa
ne more izhajati iz nje same. Skupnost državljanov ne pozna skrivnosti
Božjega kraljestva, skrivnosti svojega lastnega središča, v razmerju do
veroizpovedi in oznanila krščanske skupnosti je nevtralna. Kot državljan-
ska skupnost je odvisna od tega, da črpa iz luknjastega vodnjaka tako
imenovanega naravnega prava. Ne more se sama od sebe spominjati na
pravo merilo svoje pravičnosti, se sama od sebe zavzeti za njeno uresni-
čevanje. Za to potrebuje blagodejno vznemirjajočo navzočnost dejav-
nosti, ki kroži okrog njenega središča: to pa je politična soodgovornost
skupnosti kristjanov. Ta tudi ni Božje kraljestvo, toda ve zanj, upa nanj,
veruje vanj: moli navznoter v imenu Jezusa Kristusa in oznanja navzven
to ime kot ime nad imeni. Skupnost kristjanov tu ni nevtralna in zato ni
nemočna. Ko skupnost kristjanov izvede veliko metabasis eis allo genos
[prehod v drugo vrsto], ki ji je zapovedana in nujna zaradi njene politične
soodgovornosti, tudi v tej drugi vrsti ne more biti nevtralna in nemočna,
tudi tam ne bo zatajila svojega Gospoda. Ko prevzema svojo politično
soodgovornost, mora to pomeniti, da prevzema tudi človeško pobudo, ki
jo državljanska skupnost nima, da ji da zagon, ki si ga ta sama ne more
dati, uresničuje spominjanje, ki ga skupnost državljanov sama iz sebe
ni zmožna. Skupnost kristjanov v političnem prostoru vedno razlikuje,
presoja in potem izbira v prid olajšanja povezanosti z Božjim redom
odrešenja in milosti in vedno v škodo vseh zatemnjevanj te povezanosti.
Med vsakokratnimi političnimi možnostmi, ki se ponujajo, vedno izbira
279
