Page 282 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 282
PREVODI
tiste, v katerih uresničevanju postaja vidna analogija, primerjava, zrcalna
slika tega, kar je vsebina njene veroizpovedi in oznanila. Pri odločitvah
državljanske skupnosti se vedno postavi na stran, kjer je gospostvo Jezusa
Kristusa nad celoto (in torej tudi na tem njej tujem področju) razvidno
in ne nerazvidno. Hoče, da ureditev in dejavnost države sredi minljivosti
tega sveta kaže v smeri Božjega kraljestva in ne proč od njega. Noče,
da bi se človeška politika križala z Božjo smerjo, temveč hoče, da bi ob
vsej medsebojni oddaljenosti tekli vzporedno. Hoče, da se razodeta in
dejavna Božja milost na zemlji odraža v zunanjih, relativnih in začasnih
dejanjih in načelih politične skupnosti. Pred Bogom izpolnjuje svojo
odgovornost tudi s tem, da prevzema svojo soodgovornost za stvar drža-
vljanske skupnosti. Tudi s svojim političnim razlikovanjem, presojanjem
in izbiranjem posredno, toda realno priča zanj. Tako je tudi njeno poli-
tično delovanje veroizpoved. Z njim poziva tudi skupnost državljanov
k opustitvi nevtralnosti, nevedenja, poganskosti, k soodgovornosti pred
Bogom. Ko deluje krščanska skupnost tudi politično, zvesto izpolnjuje
svojo lastno nalogo. Tako poganja v tek zgodovino, ki ima za cilj in vse-
bino ureditev skupnosti državljanov kot analogije z Božjim kraljestvom
in torej uresničevanje njene pravičnosti.
15.
Krščanska skupnost je utemeljena na spoznanju večnega Boga, ki
je postal človek in tako človeku najbližji (Lk 10,36), da bi mu lahko bil
usmiljen in dobrotljiv. Posledica tega je, da se bo skupnost kristjanov v
političnem prostoru vedno in v vseh okoliščinah zavzemala za člove-
ka in ne za kakršno koli stvar, pa naj bo ta stvar anonimni kapital, ali
država kot taka (funkcioniranje njenih uradov), ali narodna čast, ali
civilizacijski in kulturni napredek, a tudi tako ali drugače koncipirana
ideja zgodovinskega razvoja človeštva. To velja tudi takrat, ko se za cilj
razvoja postavlja dobrobit bodočih človeških generacij, če se za njihovo
doseganje sme poteptati ljudi, človeško dostojanstvo in človeške življenje
v sedanjosti. Celo pravo postane naprava za krivico (summum ius sum-
ma iniuria) [največje pravo, največja krivica], kadar vladajo abstraktne
forme, namesto da bi človeško pravo služilo omejevanju in varovanju
človeka samega. Krščanska skupnost vedno in v vseh okoliščinah naspro-
280
tiste, v katerih uresničevanju postaja vidna analogija, primerjava, zrcalna
slika tega, kar je vsebina njene veroizpovedi in oznanila. Pri odločitvah
državljanske skupnosti se vedno postavi na stran, kjer je gospostvo Jezusa
Kristusa nad celoto (in torej tudi na tem njej tujem področju) razvidno
in ne nerazvidno. Hoče, da ureditev in dejavnost države sredi minljivosti
tega sveta kaže v smeri Božjega kraljestva in ne proč od njega. Noče,
da bi se človeška politika križala z Božjo smerjo, temveč hoče, da bi ob
vsej medsebojni oddaljenosti tekli vzporedno. Hoče, da se razodeta in
dejavna Božja milost na zemlji odraža v zunanjih, relativnih in začasnih
dejanjih in načelih politične skupnosti. Pred Bogom izpolnjuje svojo
odgovornost tudi s tem, da prevzema svojo soodgovornost za stvar drža-
vljanske skupnosti. Tudi s svojim političnim razlikovanjem, presojanjem
in izbiranjem posredno, toda realno priča zanj. Tako je tudi njeno poli-
tično delovanje veroizpoved. Z njim poziva tudi skupnost državljanov
k opustitvi nevtralnosti, nevedenja, poganskosti, k soodgovornosti pred
Bogom. Ko deluje krščanska skupnost tudi politično, zvesto izpolnjuje
svojo lastno nalogo. Tako poganja v tek zgodovino, ki ima za cilj in vse-
bino ureditev skupnosti državljanov kot analogije z Božjim kraljestvom
in torej uresničevanje njene pravičnosti.
15.
Krščanska skupnost je utemeljena na spoznanju večnega Boga, ki
je postal človek in tako človeku najbližji (Lk 10,36), da bi mu lahko bil
usmiljen in dobrotljiv. Posledica tega je, da se bo skupnost kristjanov v
političnem prostoru vedno in v vseh okoliščinah zavzemala za člove-
ka in ne za kakršno koli stvar, pa naj bo ta stvar anonimni kapital, ali
država kot taka (funkcioniranje njenih uradov), ali narodna čast, ali
civilizacijski in kulturni napredek, a tudi tako ali drugače koncipirana
ideja zgodovinskega razvoja človeštva. To velja tudi takrat, ko se za cilj
razvoja postavlja dobrobit bodočih človeških generacij, če se za njihovo
doseganje sme poteptati ljudi, človeško dostojanstvo in človeške življenje
v sedanjosti. Celo pravo postane naprava za krivico (summum ius sum-
ma iniuria) [največje pravo, največja krivica], kadar vladajo abstraktne
forme, namesto da bi človeško pravo služilo omejevanju in varovanju
človeka samega. Krščanska skupnost vedno in v vseh okoliščinah naspro-
280
