Page 283 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 283
KARL BARTH
tuje maliku Čagernatu.4 Potem ko je Bog sam postal človek, je človek
mera vseh stvari; človek se lahko in sme zavzemati in v posebnih pogo-
jih tudi žrtvovati le za človeka; vsak človek, tudi najbednejši, mora biti
odločno vzet v zaščito pred avtonomijo kakršne koli stvari – ne zaradi
človeškega egoizma, ampak človekove človeškosti. Človek naj ne služi
stvarem, ampak stvari človeku.
16.
Krščanska skupnost je priča Božjega opravičenja, dejanja, s katerim
je Bog v Jezusu Kristusu potrdil svojo izvorno pravico na človeka in s
tem tudi pravico človeka nasproti grehu in smrti. Bodočnost, ki jo čaka,
je dokončno razodetje tega opravičenja. Iz tega izhaja, da je krščanska
skupnost v državljanski vedno tam, kjer je red državljanske skupnosti
utemeljen na tem, da so vsi podvrženi tistemu, kar je bilo spoznano
in priznano kot skupno pravo in kjer to pravo tudi ščiti vsakogar brez
izjeme; tudi politično delovanje mora biti v vseh okoliščinah urejeno s
tem pravom. Vedno se zavzema za pravno državo, vedno za maksimalno
veljavo in uporabo zgornjega dvojnega pravila in zato vedno nasprotuje
vsakemu popačenju pravne države. Nikdar ni na strani anarhije in nikdar
na strani tiranije. Njena politika se bo vedno prizadevala, da bi skupnost
državljanov resno vzela sledeči temeljni smisel svojega obstoja: omejeva-
nje človeka in varovanje človeka s pravom in njegovim uresničevanjem.
17.
Skupnost kristjanov je pričevalka, da je Sin človekov prišel iskat in
reševat, kar je izgubljeno. To mora zanjo pomeniti – daleč od napačne
nepristranosti/neopredeljnosti [Unparteilichkeit] – da tudi v političnem
prostoru gleda predvsem navzdol: vedno se posebej in prednostno
zavzema za šibke po družbenem in gospodarskem položaju in zato
ogrožene, za revne, za to, da bo skupnost državljanov posebej odgo-
vorna zanje. Eno in prvo je, da se sama ljubeče zavzema zanje v okviru
svoje lastne naloge (v oblikah diakonije), toda ob tem v okviru svoje
4 Hindujski bog Jàgannātha – po legendi naj bi se ljudje metali pod kolesa njegovega
slavnostnega voza (ang. juggernaut), ki jih je poteptal. (Op. prev.)
281
tuje maliku Čagernatu.4 Potem ko je Bog sam postal človek, je človek
mera vseh stvari; človek se lahko in sme zavzemati in v posebnih pogo-
jih tudi žrtvovati le za človeka; vsak človek, tudi najbednejši, mora biti
odločno vzet v zaščito pred avtonomijo kakršne koli stvari – ne zaradi
človeškega egoizma, ampak človekove človeškosti. Človek naj ne služi
stvarem, ampak stvari človeku.
16.
Krščanska skupnost je priča Božjega opravičenja, dejanja, s katerim
je Bog v Jezusu Kristusu potrdil svojo izvorno pravico na človeka in s
tem tudi pravico človeka nasproti grehu in smrti. Bodočnost, ki jo čaka,
je dokončno razodetje tega opravičenja. Iz tega izhaja, da je krščanska
skupnost v državljanski vedno tam, kjer je red državljanske skupnosti
utemeljen na tem, da so vsi podvrženi tistemu, kar je bilo spoznano
in priznano kot skupno pravo in kjer to pravo tudi ščiti vsakogar brez
izjeme; tudi politično delovanje mora biti v vseh okoliščinah urejeno s
tem pravom. Vedno se zavzema za pravno državo, vedno za maksimalno
veljavo in uporabo zgornjega dvojnega pravila in zato vedno nasprotuje
vsakemu popačenju pravne države. Nikdar ni na strani anarhije in nikdar
na strani tiranije. Njena politika se bo vedno prizadevala, da bi skupnost
državljanov resno vzela sledeči temeljni smisel svojega obstoja: omejeva-
nje človeka in varovanje človeka s pravom in njegovim uresničevanjem.
17.
Skupnost kristjanov je pričevalka, da je Sin človekov prišel iskat in
reševat, kar je izgubljeno. To mora zanjo pomeniti – daleč od napačne
nepristranosti/neopredeljnosti [Unparteilichkeit] – da tudi v političnem
prostoru gleda predvsem navzdol: vedno se posebej in prednostno
zavzema za šibke po družbenem in gospodarskem položaju in zato
ogrožene, za revne, za to, da bo skupnost državljanov posebej odgo-
vorna zanje. Eno in prvo je, da se sama ljubeče zavzema zanje v okviru
svoje lastne naloge (v oblikah diakonije), toda ob tem v okviru svoje
4 Hindujski bog Jàgannātha – po legendi naj bi se ljudje metali pod kolesa njegovega
slavnostnega voza (ang. juggernaut), ki jih je poteptal. (Op. prev.)
281
