Page 287 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 287
KARL BARTH
je glasna in slišana. Zavzemala se bo, da ljudje v državljanski skupnosti
govorijo drug z drugim, da bi lahko drug z drugim skupaj delali in za-
vzemala se bo, da se bo to lahko dogajalo javno. Z vso močjo bo stala
ob strani tistim, ki nočejo imeti opravka z dirigiranjem, kontroliranjem,
cenzuriranjem javnega izražanja mnenj. Ne pozna izgovora, po katerem
bi bilo to vendarle lahko nekaj dobrega, ne prizna nobenega položaja, v
katerem bi bilo to lahko priporočano ali celo ukazano.
24.
V skupnosti kristjanov se v Kristusovem nasledstvu ne vlada, ampak
služi. Tudi v skupnosti državljanov se zato vsako vladanje, ki ni kot slu-
ženje, smatra za nekaj bolezenskega in nenormalnega. Nobene države
ni brez državne (pri)sile. Toda (pri)sila prave države se razlikuje od
neprave kot potestas od potentia. Potestas sledi pravu in mu služi, poten-
tia pa je (pri)sila, ki se ne ozira na pravo, ampak si ga prireja, ga krši in
odpravlja – je »moč po sebi« in kot taka zla. Bismarck – da ne govorimo
o Hitlerju – zato ni bil zgleden državnik (kljub knjižici svetopisemskih
izrekov na nočni omarici!), saj je hotel zgraditi in utemeljiti državo od
zgoraj navzdol, kot delo moči an sich. Konec tega vse preveč konsek
ventno izvedenega poizkusa ni mogel biti drugačen, kot se je zgodil.
Tukaj velja: »Kdor z mečem sodi, bo z mečem sojen.« Krščanski raison
d’etat usmerja ravno v nasprotno smer.
25.
Skupnost kristjanov, ki je po svoji naravi ekumenska (katoliška), se
tudi v političnem prostoru upira vsem abstraktnim lokalnim, regional-
nim in nacionalnim interesom. Vedno bo iskala najboljše za konkretno
mesto, toda tega ne bo počela, ne da bi gledala preko njegovih zidov.
Zaveda se zunanjosti, relativnosti in začasnosti njegovih meja, ločenosti
njegovih nalog od nalog drugih mest. Vedno se bo zavzemala za razume-
vanje in sodelovanje v večjem okviru. Ne bo se torej pustila izkoriščati za
vodenje domačijske, ozko lokalno omejene politike. Pacta sunt servanda?
Pacta sunt concludenda! [Sporazumov se je treba držati? Sporazume je
treba sklepati!] Tudi državljani od tu in državljani od tam se morajo
pogovarjati in dogovarjati, da bi ohranili in ne uničili vsak svojo stvar.
285
je glasna in slišana. Zavzemala se bo, da ljudje v državljanski skupnosti
govorijo drug z drugim, da bi lahko drug z drugim skupaj delali in za-
vzemala se bo, da se bo to lahko dogajalo javno. Z vso močjo bo stala
ob strani tistim, ki nočejo imeti opravka z dirigiranjem, kontroliranjem,
cenzuriranjem javnega izražanja mnenj. Ne pozna izgovora, po katerem
bi bilo to vendarle lahko nekaj dobrega, ne prizna nobenega položaja, v
katerem bi bilo to lahko priporočano ali celo ukazano.
24.
V skupnosti kristjanov se v Kristusovem nasledstvu ne vlada, ampak
služi. Tudi v skupnosti državljanov se zato vsako vladanje, ki ni kot slu-
ženje, smatra za nekaj bolezenskega in nenormalnega. Nobene države
ni brez državne (pri)sile. Toda (pri)sila prave države se razlikuje od
neprave kot potestas od potentia. Potestas sledi pravu in mu služi, poten-
tia pa je (pri)sila, ki se ne ozira na pravo, ampak si ga prireja, ga krši in
odpravlja – je »moč po sebi« in kot taka zla. Bismarck – da ne govorimo
o Hitlerju – zato ni bil zgleden državnik (kljub knjižici svetopisemskih
izrekov na nočni omarici!), saj je hotel zgraditi in utemeljiti državo od
zgoraj navzdol, kot delo moči an sich. Konec tega vse preveč konsek
ventno izvedenega poizkusa ni mogel biti drugačen, kot se je zgodil.
Tukaj velja: »Kdor z mečem sodi, bo z mečem sojen.« Krščanski raison
d’etat usmerja ravno v nasprotno smer.
25.
Skupnost kristjanov, ki je po svoji naravi ekumenska (katoliška), se
tudi v političnem prostoru upira vsem abstraktnim lokalnim, regional-
nim in nacionalnim interesom. Vedno bo iskala najboljše za konkretno
mesto, toda tega ne bo počela, ne da bi gledala preko njegovih zidov.
Zaveda se zunanjosti, relativnosti in začasnosti njegovih meja, ločenosti
njegovih nalog od nalog drugih mest. Vedno se bo zavzemala za razume-
vanje in sodelovanje v večjem okviru. Ne bo se torej pustila izkoriščati za
vodenje domačijske, ozko lokalno omejene politike. Pacta sunt servanda?
Pacta sunt concludenda! [Sporazumov se je treba držati? Sporazume je
treba sklepati!] Tudi državljani od tu in državljani od tam se morajo
pogovarjati in dogovarjati, da bi ohranili in ne uničili vsak svojo stvar.
285
