Page 292 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 292
PREVODI
vidnega neposredno, temveč le v zrcalu svojih političnih odločitev; teh
odločitev pa ne more prepričljivo predstaviti in uveljaviti s tem, da jih
krščansko utemeljuje, temveč le s tem, da so politično boljše, dejansko
bolj blagodejne za ohranjanje in izgraditev skupnosti. So lahko le priče-
vanje in kot tako delujejo. Toda sam naslov in pretenzija, da bi to bile,
jih še ne napravi za take! Ali ni neizogibno, da postane krščanski stranki
prav krščansko ime – ki ga v političnem prostoru sploh ne more upora-
biti – obremenitev, nekakšna zadrega in nadloga? In ali se ne bo nujno
zgodilo, da ga bo s cilji in sredstvi, ki jih kot stranka zavoljo udarnosti v
političnem boju potrebuje, naravnost zatajila, vsekakor pa prej zatemnila
kot osvetlila. Ker ji gre za doseganje politične večine in pozicije moči,
potrebuje propagando, pritegovanje nekrščanskih ali sumljivo krščanskih
sopotnikov ali celo voditeljev, kompromise in koalicije z »nekrščanskimi«
strankami itd. Ali ne bo ta stranka prav s svojim krščanstvom neizogibno
kompromitirala krščansko skupnost in njeno poslanstvo? V političnem
prostoru lahko kristjani s svojim krščanstvom nastopajo le anonimno;
le če bi se politično bojevali za koristi cerkve, bi lahko prebili to anoni-
mnost in potem prav s tem zelo nekrščanskim bojem zares šele onečas-
tili krščansko ime. Na prava politična vprašanja, ki zadevajo izgradnjo
državljanske skupnosti kot take, lahko odgovarjajo le v obliki odločitev,
ki so po obliki in vsebini take, da jih lahko vzamejo za svoje tudi drugi
državljani, ne glede na svojo veroizpoved. Kako pa lahko v takih oko-
liščinah sploh pride do združevanja kristjanov v politični stranki? Stvar
je mogoča le – in že sicer sumljiva zveza evangeličanov in katoličanov v
francoski MRP in nemški CDU, kaže, da je tudi uspešna le tam – kjer je
Božje kraljestvo razumljeno kot naravnopravno utemeljeni najvišji člo-
veški cilj, tam, kjer je poleg evangelija v politični sferi postavljen zakon,
ki je navidezno krščanski, v resnici pa zlepljen iz humanega svetovnega
nazora in morale. Če ga reprezentira krščanska politična stranka, potem
krščansko občestvo ne more biti politična sol skupnosti državljanov,
čeprav bi moralo biti prav to.
31.
Možnost, da izpolni to dolžnost ima skupnost kristjanov prav s tem,
kar je njeno posebno poslanstvo: z oznanjanjem celovitega evangelija
290
vidnega neposredno, temveč le v zrcalu svojih političnih odločitev; teh
odločitev pa ne more prepričljivo predstaviti in uveljaviti s tem, da jih
krščansko utemeljuje, temveč le s tem, da so politično boljše, dejansko
bolj blagodejne za ohranjanje in izgraditev skupnosti. So lahko le priče-
vanje in kot tako delujejo. Toda sam naslov in pretenzija, da bi to bile,
jih še ne napravi za take! Ali ni neizogibno, da postane krščanski stranki
prav krščansko ime – ki ga v političnem prostoru sploh ne more upora-
biti – obremenitev, nekakšna zadrega in nadloga? In ali se ne bo nujno
zgodilo, da ga bo s cilji in sredstvi, ki jih kot stranka zavoljo udarnosti v
političnem boju potrebuje, naravnost zatajila, vsekakor pa prej zatemnila
kot osvetlila. Ker ji gre za doseganje politične večine in pozicije moči,
potrebuje propagando, pritegovanje nekrščanskih ali sumljivo krščanskih
sopotnikov ali celo voditeljev, kompromise in koalicije z »nekrščanskimi«
strankami itd. Ali ne bo ta stranka prav s svojim krščanstvom neizogibno
kompromitirala krščansko skupnost in njeno poslanstvo? V političnem
prostoru lahko kristjani s svojim krščanstvom nastopajo le anonimno;
le če bi se politično bojevali za koristi cerkve, bi lahko prebili to anoni-
mnost in potem prav s tem zelo nekrščanskim bojem zares šele onečas-
tili krščansko ime. Na prava politična vprašanja, ki zadevajo izgradnjo
državljanske skupnosti kot take, lahko odgovarjajo le v obliki odločitev,
ki so po obliki in vsebini take, da jih lahko vzamejo za svoje tudi drugi
državljani, ne glede na svojo veroizpoved. Kako pa lahko v takih oko-
liščinah sploh pride do združevanja kristjanov v politični stranki? Stvar
je mogoča le – in že sicer sumljiva zveza evangeličanov in katoličanov v
francoski MRP in nemški CDU, kaže, da je tudi uspešna le tam – kjer je
Božje kraljestvo razumljeno kot naravnopravno utemeljeni najvišji člo-
veški cilj, tam, kjer je poleg evangelija v politični sferi postavljen zakon,
ki je navidezno krščanski, v resnici pa zlepljen iz humanega svetovnega
nazora in morale. Če ga reprezentira krščanska politična stranka, potem
krščansko občestvo ne more biti politična sol skupnosti državljanov,
čeprav bi moralo biti prav to.
31.
Možnost, da izpolni to dolžnost ima skupnost kristjanov prav s tem,
kar je njeno posebno poslanstvo: z oznanjanjem celovitega evangelija
290
