Page 291 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 291
KARL BARTH
Verjetno pri tem najprej pomislimo na ustanavljanje in delovanje
posebne krščanske politične stranke. Po tem sredstvu so že davno segli
na Holandskem, potem tudi v Švici (Evangelische Volkspartei), v naših
dneh pa posebej v Franciji (MRP – Mouvement républicain populaire)
in Nemčiji (CDU – Christlich Demokratische Union). Na evangeličan-
ski strani so imeli za možno in priporočljivo, da se pri tem združijo z
zainteresiranimi rimskokatoliškimi sodržavljani. Stranke pa so že sicer
eden najbolj spornih pojavov našega političnega življenja, nikakor niso
njegove konstitutivne sestavine, morda prej bolezenske, vsekakor pa
so le sekundarni pojav. Ali je skupnosti kristjanov prav svetovano, ko
naj bi za izpolnjevanje svoje soodgovornosti v skupnosti državljanov še
za eno povečala njihovo število? Ali je s krščanskega vidika v državi še
neka druga »stranka« – ali ni to prav krščanska skupnost, s svojim sicer
posebnim smislom in nalogo nasproti celoti? In ali je lahko s krščanskega
vidika politični ustreznik cerkve v državi (če naj ima obliko stranke)
kaj drugega – ne ustrašite se preveč! – kot edina, vse druge izključujoča
državna partija, katere program mora biti identičen s široko razumlje-
nimi nalogami države (z izključitvijo vseh posebnih idej in posebnih
interesov)? Kako naj obstaja posebna krščanska stranka poleg drugih?
Stranka, ki ji pripadajo nekateri kristjani, drugi pa ne – stranka, ki ji
stojijo nasproti druge, nekrščanske stranke (s strani krščanske stranke
teoretično in praktično priznane kot legitimne v svoji nekrščanskosti).
Kot da skupnost kristjanov ne bi morala zavezati z enako skrajno re-
snostjo vseh svojih udov, da se držijo lastne politične usmeritve in kot
da bi smela z združevanjem vseh domnevnih kristjanov v eno stranko
naproti nekristjanom znotraj državljanske skupnosti slednjim naravnost
dovoljevati, da se prav tako združijo in utrdijo za uveljavljanje svoje,
krščanski ravno nasprotne, usmeritve.
Skupnost kristjanov mora – nasprotno – biti za to, da se kristjani v
političnem prostoru ravno ne bi posebej združevali, saj gre za prostor,
v katerem si prizadevajo, da bi vsi ljudje slišali krščansko sporočilo in
iz njega izhajajoče odločitve. Kazali in obnašali naj bi se kot tisti, ki –
vtem ko hodijo po lastni poti – niso proti nikomur, ampak so za vse, za
skupno stvar vse skupnosti državljanov. V političnem prostoru skup-
nost kristjanov svoje krščanskosti, svojega poslanstva, ne more narediti
289
Verjetno pri tem najprej pomislimo na ustanavljanje in delovanje
posebne krščanske politične stranke. Po tem sredstvu so že davno segli
na Holandskem, potem tudi v Švici (Evangelische Volkspartei), v naših
dneh pa posebej v Franciji (MRP – Mouvement républicain populaire)
in Nemčiji (CDU – Christlich Demokratische Union). Na evangeličan-
ski strani so imeli za možno in priporočljivo, da se pri tem združijo z
zainteresiranimi rimskokatoliškimi sodržavljani. Stranke pa so že sicer
eden najbolj spornih pojavov našega političnega življenja, nikakor niso
njegove konstitutivne sestavine, morda prej bolezenske, vsekakor pa
so le sekundarni pojav. Ali je skupnosti kristjanov prav svetovano, ko
naj bi za izpolnjevanje svoje soodgovornosti v skupnosti državljanov še
za eno povečala njihovo število? Ali je s krščanskega vidika v državi še
neka druga »stranka« – ali ni to prav krščanska skupnost, s svojim sicer
posebnim smislom in nalogo nasproti celoti? In ali je lahko s krščanskega
vidika politični ustreznik cerkve v državi (če naj ima obliko stranke)
kaj drugega – ne ustrašite se preveč! – kot edina, vse druge izključujoča
državna partija, katere program mora biti identičen s široko razumlje-
nimi nalogami države (z izključitvijo vseh posebnih idej in posebnih
interesov)? Kako naj obstaja posebna krščanska stranka poleg drugih?
Stranka, ki ji pripadajo nekateri kristjani, drugi pa ne – stranka, ki ji
stojijo nasproti druge, nekrščanske stranke (s strani krščanske stranke
teoretično in praktično priznane kot legitimne v svoji nekrščanskosti).
Kot da skupnost kristjanov ne bi morala zavezati z enako skrajno re-
snostjo vseh svojih udov, da se držijo lastne politične usmeritve in kot
da bi smela z združevanjem vseh domnevnih kristjanov v eno stranko
naproti nekristjanom znotraj državljanske skupnosti slednjim naravnost
dovoljevati, da se prav tako združijo in utrdijo za uveljavljanje svoje,
krščanski ravno nasprotne, usmeritve.
Skupnost kristjanov mora – nasprotno – biti za to, da se kristjani v
političnem prostoru ravno ne bi posebej združevali, saj gre za prostor,
v katerem si prizadevajo, da bi vsi ljudje slišali krščansko sporočilo in
iz njega izhajajoče odločitve. Kazali in obnašali naj bi se kot tisti, ki –
vtem ko hodijo po lastni poti – niso proti nikomur, ampak so za vse, za
skupno stvar vse skupnosti državljanov. V političnem prostoru skup-
nost kristjanov svoje krščanskosti, svojega poslanstva, ne more narediti
289
