Page 102 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 102
ŠTUDIJSKI VEČERI
svobodno uganjata svojo hudobijo. In prek tega je brž prišlo do tega,
da se zaničuje sveti evangelij. Zato je nujno, da v tem nevarnem času
sleherni človek dela zelo previdno in v poslu s časnimi dobrinami ravna
s pravim razlikovanjem, s pozornim upoštevanjem svetega evangelija
našega Gospoda Kristusa.
S časi, ki bodo »nevarni« [ferlich, moderno gefährlich], ima Luther
pred očmi mesto »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli
zdravilnega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko uči-
teljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom in bodo ušesa obračali proč od
resnice ter zabredli v bajke«. (2 Tim 4,3–4.) To so časi, v katerih si vsak
po svojih željah prikraja tudi Kristusov nauk, kar zadeva podaritev in po-
sojanje. Luther si zato najprej prizadeva izluščiti te elemente Kristusovega
»zdravilnega nauka«6 in izločiti nauke interesno pristranskih učiteljev.
Začenja s Kristusovim radikalnim naukom o nenasilju, ki obsega tudi
prepoved fizične samoobrambe. Nato prehaja na kritiko »trik(ov), s ka-
terimi so nauk in zgled našega ljubega Gospoda Jezusa Kristusa s svetim
evangelijem, vsemi njegovimi mukami in svetostjo doslej sprevračali,
naredili neznanega ter povsem zatrli, da naj bi bili zdaj ta čas najboljši
kristjani oni duhovski in posvetni prelati in podložniki, ki sledijo tem
umetnijam ter si prizadevajo proti Kristusovemu življenju, nauku in
evangeliju«. Pravi Kristusov nauk razume tako, »da naj nihče ne bi bil
sam tožnik, temveč bi drugi v bratovski zvestobi in skrbi drug za dru-
gega naznanili gosposki: ta je nedolžen in oni je kriv«; gosposka pa bi
poskrbela za pravično sojenje in kaznovanje. Tak odnos do časnih dobrin
je po Luthru prva in najvišja stopnja krščanskega odnosa. Druga, že ju-
dovskemu ljudstvu naložena stopnja je izražena v stavku: »Ker v deželi
ne bo zmanjkalo revežev, ti zapovedujem in pravim: Široko odpiraj svojo
roko svojemu revnemu in ubožnemu bratu in mu dajaj« (5 Mz 15,11).
Zato ne sme biti nihče berač. Mimogrede ošvrkne še beraške redove.
Nato Luther preide na dajanje in podarjanje, kjer nekateri podarjajo
samo »svojim prijateljem, bogatim in mogočnim, ki njihovih daril ne
potrebujejo, zraven pa pozabljajo na potrebne«. Proti temu navaja mesto
6 Z die heilsame lere – »zdravilnega nauka« Luther točno prevaja grški izvirnik: tes
hygiaiouses didaskalias; prevod SSP z »zdravega nauka« je napačen.
100
svobodno uganjata svojo hudobijo. In prek tega je brž prišlo do tega,
da se zaničuje sveti evangelij. Zato je nujno, da v tem nevarnem času
sleherni človek dela zelo previdno in v poslu s časnimi dobrinami ravna
s pravim razlikovanjem, s pozornim upoštevanjem svetega evangelija
našega Gospoda Kristusa.
S časi, ki bodo »nevarni« [ferlich, moderno gefährlich], ima Luther
pred očmi mesto »Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli
zdravilnega nauka, ampak si bodo po svojih željah poiskali veliko uči-
teljev, ker hočejo ustreči svojim ušesom in bodo ušesa obračali proč od
resnice ter zabredli v bajke«. (2 Tim 4,3–4.) To so časi, v katerih si vsak
po svojih željah prikraja tudi Kristusov nauk, kar zadeva podaritev in po-
sojanje. Luther si zato najprej prizadeva izluščiti te elemente Kristusovega
»zdravilnega nauka«6 in izločiti nauke interesno pristranskih učiteljev.
Začenja s Kristusovim radikalnim naukom o nenasilju, ki obsega tudi
prepoved fizične samoobrambe. Nato prehaja na kritiko »trik(ov), s ka-
terimi so nauk in zgled našega ljubega Gospoda Jezusa Kristusa s svetim
evangelijem, vsemi njegovimi mukami in svetostjo doslej sprevračali,
naredili neznanega ter povsem zatrli, da naj bi bili zdaj ta čas najboljši
kristjani oni duhovski in posvetni prelati in podložniki, ki sledijo tem
umetnijam ter si prizadevajo proti Kristusovemu življenju, nauku in
evangeliju«. Pravi Kristusov nauk razume tako, »da naj nihče ne bi bil
sam tožnik, temveč bi drugi v bratovski zvestobi in skrbi drug za dru-
gega naznanili gosposki: ta je nedolžen in oni je kriv«; gosposka pa bi
poskrbela za pravično sojenje in kaznovanje. Tak odnos do časnih dobrin
je po Luthru prva in najvišja stopnja krščanskega odnosa. Druga, že ju-
dovskemu ljudstvu naložena stopnja je izražena v stavku: »Ker v deželi
ne bo zmanjkalo revežev, ti zapovedujem in pravim: Široko odpiraj svojo
roko svojemu revnemu in ubožnemu bratu in mu dajaj« (5 Mz 15,11).
Zato ne sme biti nihče berač. Mimogrede ošvrkne še beraške redove.
Nato Luther preide na dajanje in podarjanje, kjer nekateri podarjajo
samo »svojim prijateljem, bogatim in mogočnim, ki njihovih daril ne
potrebujejo, zraven pa pozabljajo na potrebne«. Proti temu navaja mesto
6 Z die heilsame lere – »zdravilnega nauka« Luther točno prevaja grški izvirnik: tes
hygiaiouses didaskalias; prevod SSP z »zdravega nauka« je napačen.
100
