Page 103 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 103
Božidar Debenjak
iz evangelija (Lk 14,12–14), ki zapoveduje ravno nasprotno. Zapoved »daj
tistemu, ki te prosi« je univerzalna in zajema tudi tiste, ki te ne marajo.
Vse to so »Kristusove zdravilne zapovedi«, torej del tistega zdravilnega
nauka iz Drugega pisma Timoteju. Popačenje nauka je za Luthra tudi
praksa miloščine, milodarov, dajanja vbogajme ob raznih priložnostih,
kar izterjuje Cerkev, medtem ko bi bila prava pot poskrbeti za revne in
zapostavljene. Ob tem Luther ošvrkne tudi prakso odpustkov kot plačila
za darove. Darovi, ki se uporabljajo za gradnjo in krasitev cerkva, bi
morali biti reducirani na tisto, kar je res potrebno. Potrebna je redukcija
neznosnih bremen, za kar mora poskrbeti posvetna in duhovska go
sposka. Skrb za cerkve in za reveže naj bo naložena mestom in trgom,
tako naj se sklene na koncilu. Posebej pa Luther zavrača tolmačenje, da
je pomoč potrebnim upravičena šele v skrajni stiski. Graditi je treba na
medsebojni pomoči.
Naslednja tema je posojanje. Luthrovo izhodišče je evangelij: »In če
te kdo prosi, mu daj, in če se hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži
hrbta« (Mt 3,42). Pri posojanju in sposojanju gre za medsebojno pomoč
»brez vsakega pribitka in obremenitve«. In tudi tu je pravo krščansko rav-
nanje − pomoč vsakomur, ki jo potrebuje. Kdor pa pričakuje ob vračilu
pribitek, »ta ne posoja, prodaja pa tudi ne, zato mora to biti dobičkar-
stvo«. Pravo posojanje je torej samo brezobrestno. In Luther nadaljuje:
»Iz tega sledi, da so dobičkarji vsi tisti, ki posojajo svojemu bližnjemu
vino, pšenico, denar in kar je še takega tako, da bližnjike zavezujejo na
obresti po enem letu ali po navedenem času ali pa jih obremenijo ali
preobremenijo s tem, da morajo vrniti nekaj drugega ali pa boljšega od
tistega, kar so posodili.« Zahteva po kakršnemkoli pribitku vrednosti k
posojenemu je za Luthra dobičkarstvo.
Drugi del sermona se začenja z opredelitvijo drugih načinov, »kako
ravnati s časnimi dobrinami, denimo kupovati, dedovati, podeljevati
in podobno«. Ti so urejeni pravno in za etično presojo pri njih veljajo
splošna načela. Drugače pa je z obrestnim kupovanjem, torej kupovanjem
na kredit s tako ali drugačno obrestno mero. Luther pravi:
Čeravno je to obrestno kupovanje zdaj odobreno kot primeren na-
kup in dopuščeno trgovanje, je vendarle zaradi mnogih vzrokov odurno
101
iz evangelija (Lk 14,12–14), ki zapoveduje ravno nasprotno. Zapoved »daj
tistemu, ki te prosi« je univerzalna in zajema tudi tiste, ki te ne marajo.
Vse to so »Kristusove zdravilne zapovedi«, torej del tistega zdravilnega
nauka iz Drugega pisma Timoteju. Popačenje nauka je za Luthra tudi
praksa miloščine, milodarov, dajanja vbogajme ob raznih priložnostih,
kar izterjuje Cerkev, medtem ko bi bila prava pot poskrbeti za revne in
zapostavljene. Ob tem Luther ošvrkne tudi prakso odpustkov kot plačila
za darove. Darovi, ki se uporabljajo za gradnjo in krasitev cerkva, bi
morali biti reducirani na tisto, kar je res potrebno. Potrebna je redukcija
neznosnih bremen, za kar mora poskrbeti posvetna in duhovska go
sposka. Skrb za cerkve in za reveže naj bo naložena mestom in trgom,
tako naj se sklene na koncilu. Posebej pa Luther zavrača tolmačenje, da
je pomoč potrebnim upravičena šele v skrajni stiski. Graditi je treba na
medsebojni pomoči.
Naslednja tema je posojanje. Luthrovo izhodišče je evangelij: »In če
te kdo prosi, mu daj, in če se hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži
hrbta« (Mt 3,42). Pri posojanju in sposojanju gre za medsebojno pomoč
»brez vsakega pribitka in obremenitve«. In tudi tu je pravo krščansko rav-
nanje − pomoč vsakomur, ki jo potrebuje. Kdor pa pričakuje ob vračilu
pribitek, »ta ne posoja, prodaja pa tudi ne, zato mora to biti dobičkar-
stvo«. Pravo posojanje je torej samo brezobrestno. In Luther nadaljuje:
»Iz tega sledi, da so dobičkarji vsi tisti, ki posojajo svojemu bližnjemu
vino, pšenico, denar in kar je še takega tako, da bližnjike zavezujejo na
obresti po enem letu ali po navedenem času ali pa jih obremenijo ali
preobremenijo s tem, da morajo vrniti nekaj drugega ali pa boljšega od
tistega, kar so posodili.« Zahteva po kakršnemkoli pribitku vrednosti k
posojenemu je za Luthra dobičkarstvo.
Drugi del sermona se začenja z opredelitvijo drugih načinov, »kako
ravnati s časnimi dobrinami, denimo kupovati, dedovati, podeljevati
in podobno«. Ti so urejeni pravno in za etično presojo pri njih veljajo
splošna načela. Drugače pa je z obrestnim kupovanjem, torej kupovanjem
na kredit s tako ali drugačno obrestno mero. Luther pravi:
Čeravno je to obrestno kupovanje zdaj odobreno kot primeren na-
kup in dopuščeno trgovanje, je vendarle zaradi mnogih vzrokov odurno
101
