Page 108 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 108
ŠTUDIJSKI VEČERI
oblasti. Od fararja pa zahteva, naj se ne pusti odvrniti od svoje naloge,
tudi če s tem postane nepopularen. Njegova dolžnost je, da zvesto opo-
zarja na zahteve evangelija in nauke iz delovanja velikih osebnosti, tako
po poročilih iz biblije kot po zgodovinskih virih.
Najprej ponovno podčrtava razliko med posojanjem v izvornem po-
menu besede in pridobitnim posojanjem: Posojanje, o katerem je beseda
v Bibliji, je samo posojanje v izvornem pomenu, ko kdo da drugemu za
določen čas na razpolago predmete, določeno količino hrane ali pa do-
ločeno vsoto denarja, oni pa mu ob dogovorjenem času vrne posojeno
v enaki vrednosti (nepokvarjene predmete, enako količino hrane iste
kvalitete, isto vsoto denarja). Luther polaga fararju oziroma pridigarju
na srce, naj vztraja na biblični razlagi posojanja, za katero najde potr-
dila tako v Starem kot v Novem testamentu. Pridobitno posojanje pa je
dobičkarstvo in zato hud greh.
Nato Luther navaja, kako zavrniti argument »vsi delajo tako«.
Navaja argumente zoper tezo »brez materialnega interesa bi se ne
posojalo, temveč bi se kopičilo«.
Zavrača argumentacijo, češ da je kreditno posojanje »delanje usluge«.
Pojasnjuje, kaj pomeni, če se izposodnik ne drži roka vračila, in nas-
tane posojevalcu zaradi izgubljenega lastnega posla škoda. Toda tega, da
posojevalec ni mogel ob roku do lastnega denarja in z njim razpolagati,
ni mogoče enačiti s tistim, kar naj bi bil duplex interesse (dvojni interes:
izgubljeni dobiček in še izgubljeni pričakovani dobiček); danes se s tož-
bami zaradi izgubljenega pričakovanega dobička srečujemo v spornih
mednarodnih sporazumih kot Ceta in TTIP, kjer bi kompanije tožile
državo zaradi izgube pričakovanega dobička.
V središču Luthrove kritike je praksa kreditiranja, kjer dajalec kre-
dita prejme dobiček, vse tveganje pa je pri kreditojemalcu. Druga velika
tema so dolgovi in njihov odpis; tu se Luther sklicuje tako na Stari te-
stament kot na antično zgodovino, denimo na Nehemijo in na Solona.
V razpravah o aktualnem grškem dolgu bi bilo nemškemu finančnemu
min istru Schäubleju treba priporočiti branje Luthrovih argumentov za
odpis dolgov. Luthru je tudi ves čas pred očmi državna oblast in njene
naloge v regulaciji; tu seveda govori o knezih in cesarjih oziroma o vla-
darjih. Luther tudi ne pozabi omeniti, kako gluhi so finančniki za vse
106
oblasti. Od fararja pa zahteva, naj se ne pusti odvrniti od svoje naloge,
tudi če s tem postane nepopularen. Njegova dolžnost je, da zvesto opo-
zarja na zahteve evangelija in nauke iz delovanja velikih osebnosti, tako
po poročilih iz biblije kot po zgodovinskih virih.
Najprej ponovno podčrtava razliko med posojanjem v izvornem po-
menu besede in pridobitnim posojanjem: Posojanje, o katerem je beseda
v Bibliji, je samo posojanje v izvornem pomenu, ko kdo da drugemu za
določen čas na razpolago predmete, določeno količino hrane ali pa do-
ločeno vsoto denarja, oni pa mu ob dogovorjenem času vrne posojeno
v enaki vrednosti (nepokvarjene predmete, enako količino hrane iste
kvalitete, isto vsoto denarja). Luther polaga fararju oziroma pridigarju
na srce, naj vztraja na biblični razlagi posojanja, za katero najde potr-
dila tako v Starem kot v Novem testamentu. Pridobitno posojanje pa je
dobičkarstvo in zato hud greh.
Nato Luther navaja, kako zavrniti argument »vsi delajo tako«.
Navaja argumente zoper tezo »brez materialnega interesa bi se ne
posojalo, temveč bi se kopičilo«.
Zavrača argumentacijo, češ da je kreditno posojanje »delanje usluge«.
Pojasnjuje, kaj pomeni, če se izposodnik ne drži roka vračila, in nas-
tane posojevalcu zaradi izgubljenega lastnega posla škoda. Toda tega, da
posojevalec ni mogel ob roku do lastnega denarja in z njim razpolagati,
ni mogoče enačiti s tistim, kar naj bi bil duplex interesse (dvojni interes:
izgubljeni dobiček in še izgubljeni pričakovani dobiček); danes se s tož-
bami zaradi izgubljenega pričakovanega dobička srečujemo v spornih
mednarodnih sporazumih kot Ceta in TTIP, kjer bi kompanije tožile
državo zaradi izgube pričakovanega dobička.
V središču Luthrove kritike je praksa kreditiranja, kjer dajalec kre-
dita prejme dobiček, vse tveganje pa je pri kreditojemalcu. Druga velika
tema so dolgovi in njihov odpis; tu se Luther sklicuje tako na Stari te-
stament kot na antično zgodovino, denimo na Nehemijo in na Solona.
V razpravah o aktualnem grškem dolgu bi bilo nemškemu finančnemu
min istru Schäubleju treba priporočiti branje Luthrovih argumentov za
odpis dolgov. Luthru je tudi ves čas pred očmi državna oblast in njene
naloge v regulaciji; tu seveda govori o knezih in cesarjih oziroma o vla-
darjih. Luther tudi ne pozabi omeniti, kako gluhi so finančniki za vse
106
