Page 109 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 109
Božidar Debenjak
argumente, kako prezirajo znanost, celo tisto, ki govori po njihovi
všeči.11
Sovražnost do znanosti in vednosti o družbi, ki jo Luther opaža pri
finančnikih 16. stoletja, je trajna lastnost merkantilizma, zelo jo doživ-
ljamo dandanes. To zaničevanje znanosti spada v neoliberalno agendo
že od Reagana in Margaret Thatcher naprej. Kar naprej se potrjuje izrek:
Kar je bilo res na začetku, je res šele na koncu, in kar je res na koncu, je
bilo res že v začetku.
Kot rečeno, pa Luther zelo jasno začrtava področje pravne stroke in
se vanj spušča samo toliko, kolikor se pravne rešitve kažejo kot moralno
sporne.
Pomemben je tudi naslednji razmislek o črki in duhu pravnih določil:
»Zakaj nikoli ne bodo iznašli tako priostrenega in zagotovega prava,
da bi moglo zajeti vsa naključja in okoliščine, kot uči Aristoteles v Etiki
V. o epiikiji.«
Mišljena je epieikeia »primernost« iz znamenitega 14. poglavja Aristo-
telove Nikomahove etike. Aristoteles tu obravnava vprašanje zakona in
težav, ki nastajajo z njegovo uporabo. Na te težave je pred njim opozoril
Platon: izhajajoč iz težav, ki nastajajo, če so v družbeni, politični in mo-
ralni praksi norme ravnanja enoumno fiksirane, zato ni bil za zapisani
zakon, temveč je iskal rešitev v živem reprezentantu zakona, to bi bil
»mož, kraljevski po vednosti« (v spisu Politikos 294a 7s). V nasprotju z
njim vztraja Aristoteles na tem, da človeško moralno življenje zagotavlja
nomos, zakon. Njegov argument je, da je bolje, če ti vlada zakon, kot
11 Takole pravi:
»(A)postolom in dedičem njihove službe […] je hudič posebno sovražen, zato ker
morajo zaradi službe javno grajati pregrehe, tega pa nočejo in ne znajo trpeti kmet,
meščan, plemič, knez in vladarji, temveč hočejo (tako kot njihov bog in gospod,
hudič) nekaznovano, svobodno početi, kar se jim zahoče, in biti v tem zraven še
ljubljeni in pohvaljeni. Zato [je] hudič sovražen […] vsem, ki študirajo, ali, kot jih
imenuje, postajajo pisarji. Zakaj skrbi ga, da bi kak pisar ali učenjak postal pridigar,
in da bi kak hudoben farar mogel kdaj postati brumen. Nobenega od teh ne trpi v
svojem kraljestvu. To tudi ni nič čudnega, zato ker bi rad ohranil edinole posojanje,
česar nihče ne študira, pač ve, kako kmalu bi propadla oba, farar in knjigar. Zato je
sovražen do vseh učenjakov, tudi do tistih, ki mu ne škodijo, temveč mu zelo radi
in z veseljem služijo. Verjetno, da je sovražnik tudi vseh peres in gosi, zavoljo gosjih
peres za pisanje, ki izvirajo od teh ptičev.«
107
argumente, kako prezirajo znanost, celo tisto, ki govori po njihovi
všeči.11
Sovražnost do znanosti in vednosti o družbi, ki jo Luther opaža pri
finančnikih 16. stoletja, je trajna lastnost merkantilizma, zelo jo doživ-
ljamo dandanes. To zaničevanje znanosti spada v neoliberalno agendo
že od Reagana in Margaret Thatcher naprej. Kar naprej se potrjuje izrek:
Kar je bilo res na začetku, je res šele na koncu, in kar je res na koncu, je
bilo res že v začetku.
Kot rečeno, pa Luther zelo jasno začrtava področje pravne stroke in
se vanj spušča samo toliko, kolikor se pravne rešitve kažejo kot moralno
sporne.
Pomemben je tudi naslednji razmislek o črki in duhu pravnih določil:
»Zakaj nikoli ne bodo iznašli tako priostrenega in zagotovega prava,
da bi moglo zajeti vsa naključja in okoliščine, kot uči Aristoteles v Etiki
V. o epiikiji.«
Mišljena je epieikeia »primernost« iz znamenitega 14. poglavja Aristo-
telove Nikomahove etike. Aristoteles tu obravnava vprašanje zakona in
težav, ki nastajajo z njegovo uporabo. Na te težave je pred njim opozoril
Platon: izhajajoč iz težav, ki nastajajo, če so v družbeni, politični in mo-
ralni praksi norme ravnanja enoumno fiksirane, zato ni bil za zapisani
zakon, temveč je iskal rešitev v živem reprezentantu zakona, to bi bil
»mož, kraljevski po vednosti« (v spisu Politikos 294a 7s). V nasprotju z
njim vztraja Aristoteles na tem, da človeško moralno življenje zagotavlja
nomos, zakon. Njegov argument je, da je bolje, če ti vlada zakon, kot
11 Takole pravi:
»(A)postolom in dedičem njihove službe […] je hudič posebno sovražen, zato ker
morajo zaradi službe javno grajati pregrehe, tega pa nočejo in ne znajo trpeti kmet,
meščan, plemič, knez in vladarji, temveč hočejo (tako kot njihov bog in gospod,
hudič) nekaznovano, svobodno početi, kar se jim zahoče, in biti v tem zraven še
ljubljeni in pohvaljeni. Zato [je] hudič sovražen […] vsem, ki študirajo, ali, kot jih
imenuje, postajajo pisarji. Zakaj skrbi ga, da bi kak pisar ali učenjak postal pridigar,
in da bi kak hudoben farar mogel kdaj postati brumen. Nobenega od teh ne trpi v
svojem kraljestvu. To tudi ni nič čudnega, zato ker bi rad ohranil edinole posojanje,
česar nihče ne študira, pač ve, kako kmalu bi propadla oba, farar in knjigar. Zato je
sovražen do vseh učenjakov, tudi do tistih, ki mu ne škodijo, temveč mu zelo radi
in z veseljem služijo. Verjetno, da je sovražnik tudi vseh peres in gosi, zavoljo gosjih
peres za pisanje, ki izvirajo od teh ptičev.«
107
