Page 111 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 111
Božidar Debenjak
nje« dejanja, neskladnega z zapisanim zakonom, torej ravno za amnestijo
v današnjem pravnem pomenu.
Ima pa amnestia, »pozabljenje«, še neki drug pomen, ki bi nam ko-
ristil v razpravah o »spravi«. Po vojnah, posebej še po državljanskih,
obstojita dve možni ravnanji. Eno je damnatio memoriae (obsodba in
zatrtje spomina), ki zadeva poraženo stran, drugo pa amnestia (pozablje-
nje in odpuščanje), ki je vzajemno in naj zagotavlja trajen mir.
Ta druga amnestia je zapisana tudi v westfalskem miru 1648: »večno
pozabljenje in amnestija«; obe vojskujoči se strani si vzajemno odpuščata
zla dejanja tridesetletne vojne in pozabljata nanje. To seveda pomeni:
predajata jih v opis in presojo zgodovinarjem.
Oblast seveda ima jasne naloge v reguliranju. Teh ji nihče ne more
odvzeti.
Zadnji del spisa se spet obrača k samim etičnim podlagam. Obsoja
lakomnost, poudarja krščanska načela; definira, kaj je podarjanje, kaj
posojanje. Poudarja zapoved služenja. Obsoja dobičkarstvo kot hudičevo
početje. Toda v razkrinkavanju tega hudičevega početja je oblast nemoč-
na, včasih pa tudi prelena, zato je tu velika naloga fararja. Dobičkarji
se delajo brumne in bogaboječe. Tu je tudi dosti zlaganega trpljenja in
mučeništva.
Pogled na razne stanove v družbi tudi pokaže, da se ne držijo krščan-
skih načel: ne kmetje, ne meščani, ne plemiči niso odprtih src za zahteve
po krščanskem življenju. Fararji s svojimi krščanskimi nauki naletijo pri
njih in tudi pri dostojanstvenikih na nerazumevanje, celo na sovražnost.
Njihov nauk zavračajo, češ, ne bodo nam farji gospodovali. In nadaljuje:
»Zato, pravim, ti ne govorijo tega zato, ker bi jih skrbelo, da hočejo fararji
postati gospodarji. Pač pa delajo tak hrup iz velike samovoljnosti, zato
da bi pridušili pridigarsko službo in se lahko osvobodili in naredili varne
pred tem, da bi slišali resnico o tem, kako zaslužijo kazen. A na take ljudi
se evangelij ne more opirati, drugače bi hitro propadel. Mi pa jih moramo
imeti, če naj sicer zavoljo Kristusa trpimo zlo. Zakaj tudi od naših mora
pač biti izpolnjeno tisto, kar pravi Gospod: Noben prerok ni sprejet v
svoji domovini.« In dalje: »Ne bere se, da bi kateregakoli preroka umorili
okoliški pogani ali sovražniki, temveč so jih preganjali Božje ljudstvo in
njegovi kralji …« Potem ko ironično zavrže izgovore dobičkarjev, češ da
109
nje« dejanja, neskladnega z zapisanim zakonom, torej ravno za amnestijo
v današnjem pravnem pomenu.
Ima pa amnestia, »pozabljenje«, še neki drug pomen, ki bi nam ko-
ristil v razpravah o »spravi«. Po vojnah, posebej še po državljanskih,
obstojita dve možni ravnanji. Eno je damnatio memoriae (obsodba in
zatrtje spomina), ki zadeva poraženo stran, drugo pa amnestia (pozablje-
nje in odpuščanje), ki je vzajemno in naj zagotavlja trajen mir.
Ta druga amnestia je zapisana tudi v westfalskem miru 1648: »večno
pozabljenje in amnestija«; obe vojskujoči se strani si vzajemno odpuščata
zla dejanja tridesetletne vojne in pozabljata nanje. To seveda pomeni:
predajata jih v opis in presojo zgodovinarjem.
Oblast seveda ima jasne naloge v reguliranju. Teh ji nihče ne more
odvzeti.
Zadnji del spisa se spet obrača k samim etičnim podlagam. Obsoja
lakomnost, poudarja krščanska načela; definira, kaj je podarjanje, kaj
posojanje. Poudarja zapoved služenja. Obsoja dobičkarstvo kot hudičevo
početje. Toda v razkrinkavanju tega hudičevega početja je oblast nemoč-
na, včasih pa tudi prelena, zato je tu velika naloga fararja. Dobičkarji
se delajo brumne in bogaboječe. Tu je tudi dosti zlaganega trpljenja in
mučeništva.
Pogled na razne stanove v družbi tudi pokaže, da se ne držijo krščan-
skih načel: ne kmetje, ne meščani, ne plemiči niso odprtih src za zahteve
po krščanskem življenju. Fararji s svojimi krščanskimi nauki naletijo pri
njih in tudi pri dostojanstvenikih na nerazumevanje, celo na sovražnost.
Njihov nauk zavračajo, češ, ne bodo nam farji gospodovali. In nadaljuje:
»Zato, pravim, ti ne govorijo tega zato, ker bi jih skrbelo, da hočejo fararji
postati gospodarji. Pač pa delajo tak hrup iz velike samovoljnosti, zato
da bi pridušili pridigarsko službo in se lahko osvobodili in naredili varne
pred tem, da bi slišali resnico o tem, kako zaslužijo kazen. A na take ljudi
se evangelij ne more opirati, drugače bi hitro propadel. Mi pa jih moramo
imeti, če naj sicer zavoljo Kristusa trpimo zlo. Zakaj tudi od naših mora
pač biti izpolnjeno tisto, kar pravi Gospod: Noben prerok ni sprejet v
svoji domovini.« In dalje: »Ne bere se, da bi kateregakoli preroka umorili
okoliški pogani ali sovražniki, temveč so jih preganjali Božje ljudstvo in
njegovi kralji …« Potem ko ironično zavrže izgovore dobičkarjev, češ da
109
