Page 110 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 110
ŠTUDIJSKI VEČERI
pa če ti vlada posameznik. Pri tem pa priznava težave, zaradi katerih
si je Platon zamislil moža z avtoriteto, ki rešuje dileme konkretnega
primera. Rešitev teh težav vidi v znamenitem 14. poglavju Nikomaho
ve etike (Luther ga navaja kot Ethica V.) v pojmu epieikeia, ki pomeni
»primernost«, »ustreznost«, »takt in dobrota«. Prislov epieikes pomeni
»pravilno v odnosu do drugih ljudi«. Aristoteles v tej zvezi razmišlja, ali
sta pravičnost in primernost raznorodna pojma ali nasprotno, imata isto
bistvo. Aristotelova rešitev je: zapisani zakon že po svoji naravi ne more
prav zadeti v vsakem konkretnem primeru. Rešitev je ravno epieikeia: ta
popravlja zakon, »kjer je zaradi svoje splošnosti pomanjkljiv«. Rimsko
pravo je to razlago prevzelo in ločuje ius strictum in ius aequum; aequitas
je latinski prevod za epieikeia.
Čeprav je Aristotelovo pojmovanje prevzel v svojo filozofijo tudi To-
maž Akvinski, posttridentinska rimskokatoliška moralna teologija ravno
zaradi konfesionalne polemike ni prevzela poudarkov v smeri epiikije,
temveč je stvar reducirala zgolj na zakonitost. Šele v 20. stoletju se je
razprava spet vrnila k pretresu teh vprašanj. V evangeličanski teologiji
pa razprava nikoli ni zamrla.
Luther navaja iz zgodovine in iz biblije primere, kako so modri ob
lastniki posegali po razdolževanju prebivalstva; navaja Solonove reforme,
ukrepe Aleksandra Makedonskega, ukrepe iz rimske zgodovine, iz Sta-
rega testamenta pa Nehemijo (Neh 5) in odpis dolgov. Večkrat poudarja,
da bi Nemčija njegovega časa potrebovala svojega Solona, Aleksandra
ali Nehemijo.
Zelo jasno poudarja, kaj so naloge fararja, drugačne od nalog oblasti,
in dodaja:
A ni moje, da bi sodil, ne glede na to, da bi rad pomagal z nasve-
tom, da bi nihče ne moral obupati v grehu. Zato mislim, da bi tu moral
biti poklican deželni knez, ki bi sam s pametnimi juristi, pridigarji in
svetovalci našel primerno sredstvo, epiikiam ali amnestiam, in bi tako
bila vest zadovoljena.
O pojmu epieikeia je bila beseda zgoraj.
Ko pa Luther omenja amnestiam, gre za pravno odrejeno »pozablje-
108
pa če ti vlada posameznik. Pri tem pa priznava težave, zaradi katerih
si je Platon zamislil moža z avtoriteto, ki rešuje dileme konkretnega
primera. Rešitev teh težav vidi v znamenitem 14. poglavju Nikomaho
ve etike (Luther ga navaja kot Ethica V.) v pojmu epieikeia, ki pomeni
»primernost«, »ustreznost«, »takt in dobrota«. Prislov epieikes pomeni
»pravilno v odnosu do drugih ljudi«. Aristoteles v tej zvezi razmišlja, ali
sta pravičnost in primernost raznorodna pojma ali nasprotno, imata isto
bistvo. Aristotelova rešitev je: zapisani zakon že po svoji naravi ne more
prav zadeti v vsakem konkretnem primeru. Rešitev je ravno epieikeia: ta
popravlja zakon, »kjer je zaradi svoje splošnosti pomanjkljiv«. Rimsko
pravo je to razlago prevzelo in ločuje ius strictum in ius aequum; aequitas
je latinski prevod za epieikeia.
Čeprav je Aristotelovo pojmovanje prevzel v svojo filozofijo tudi To-
maž Akvinski, posttridentinska rimskokatoliška moralna teologija ravno
zaradi konfesionalne polemike ni prevzela poudarkov v smeri epiikije,
temveč je stvar reducirala zgolj na zakonitost. Šele v 20. stoletju se je
razprava spet vrnila k pretresu teh vprašanj. V evangeličanski teologiji
pa razprava nikoli ni zamrla.
Luther navaja iz zgodovine in iz biblije primere, kako so modri ob
lastniki posegali po razdolževanju prebivalstva; navaja Solonove reforme,
ukrepe Aleksandra Makedonskega, ukrepe iz rimske zgodovine, iz Sta-
rega testamenta pa Nehemijo (Neh 5) in odpis dolgov. Večkrat poudarja,
da bi Nemčija njegovega časa potrebovala svojega Solona, Aleksandra
ali Nehemijo.
Zelo jasno poudarja, kaj so naloge fararja, drugačne od nalog oblasti,
in dodaja:
A ni moje, da bi sodil, ne glede na to, da bi rad pomagal z nasve-
tom, da bi nihče ne moral obupati v grehu. Zato mislim, da bi tu moral
biti poklican deželni knez, ki bi sam s pametnimi juristi, pridigarji in
svetovalci našel primerno sredstvo, epiikiam ali amnestiam, in bi tako
bila vest zadovoljena.
O pojmu epieikeia je bila beseda zgoraj.
Ko pa Luther omenja amnestiam, gre za pravno odrejeno »pozablje-
108
