Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 114
ŠTUDIJSKI VEČERI
Marko Kerševan
KAJ VSE JE/NI KRŠČANSKO:
KAJ (ČESA) NAM (NE) POVEDO PRAZNIKI?
Bilo je Dijonu, v Franciji, v božičnem času leta 1951: pred katedralo
so v navzočnosti otrok, staršev in duhovnikov javno sežgali (lutko) Bo-
žička, rdeče oblečenega, bradatega starčka. Sežgali so ga kot uzurpatorja
in heretika, ki da poganizira božično praznovanje, zatemnjuje krščanski
spomin na Kristusovo rojstvo in izriva stare, domače običaje. Naslednji
dan je antiklerikalna občinska uprava uprizorila njegovo vstajenje in
povabila otroke, da se kot vsako leto zberejo na trgu, kjer jih bo Božiček
nagovoril in obdaroval.
Dogodek je odmeval v tisku, izzval polemiko in izzval tudi Clauda
Lévi-Straussa (1908–2009) – če rečemo nekoliko privzdignjeno, najpo-
membnejšega in najvplivnejšega antropologa 20. stoletja –, da je nanj
reagiral s krajšo razpravo Kaznovani Božiček.1 V članku je razvil ali ob-
novil argumentirano razlago izvora obdarovanja otrok po Božičku (in
njemu podobnih/sorodnih likih). Božično obdarovanje je po njegovem
način urejanja odnosov med svetom živih in svetom mrtvih: otroci pri
tem nastopajo kot predstavniki sveta (duš) umrlih, Božiček in njegovi
sorodniki so simbolni predstavniki sveta živih. Razlaga je očitno v škan-
daloznem nasprotju s siceršnjimi, tudi še današnjimi, tako ali drugače
posladkanimi cerkvenimi ali laičnimi pojasnjevanji izvora in razlogov
lepih božičnih običajev. O tem več kasneje, najprej pa nekaj o pojavu
božičnih obdarovalcev.
1 Članek »Le Père Noël supplicié« je izšel najprej v znani reviji Les Temps modernes,
št. 77 (1952). Sam uporabljam italijansko izdajo (Lévi-Strauss 1967, 245–64), ki sem
jo uporabil že pri pisanju knjižice Ateisti in religija danes (Ljubljana 1968).
112
Marko Kerševan
KAJ VSE JE/NI KRŠČANSKO:
KAJ (ČESA) NAM (NE) POVEDO PRAZNIKI?
Bilo je Dijonu, v Franciji, v božičnem času leta 1951: pred katedralo
so v navzočnosti otrok, staršev in duhovnikov javno sežgali (lutko) Bo-
žička, rdeče oblečenega, bradatega starčka. Sežgali so ga kot uzurpatorja
in heretika, ki da poganizira božično praznovanje, zatemnjuje krščanski
spomin na Kristusovo rojstvo in izriva stare, domače običaje. Naslednji
dan je antiklerikalna občinska uprava uprizorila njegovo vstajenje in
povabila otroke, da se kot vsako leto zberejo na trgu, kjer jih bo Božiček
nagovoril in obdaroval.
Dogodek je odmeval v tisku, izzval polemiko in izzval tudi Clauda
Lévi-Straussa (1908–2009) – če rečemo nekoliko privzdignjeno, najpo-
membnejšega in najvplivnejšega antropologa 20. stoletja –, da je nanj
reagiral s krajšo razpravo Kaznovani Božiček.1 V članku je razvil ali ob-
novil argumentirano razlago izvora obdarovanja otrok po Božičku (in
njemu podobnih/sorodnih likih). Božično obdarovanje je po njegovem
način urejanja odnosov med svetom živih in svetom mrtvih: otroci pri
tem nastopajo kot predstavniki sveta (duš) umrlih, Božiček in njegovi
sorodniki so simbolni predstavniki sveta živih. Razlaga je očitno v škan-
daloznem nasprotju s siceršnjimi, tudi še današnjimi, tako ali drugače
posladkanimi cerkvenimi ali laičnimi pojasnjevanji izvora in razlogov
lepih božičnih običajev. O tem več kasneje, najprej pa nekaj o pojavu
božičnih obdarovalcev.
1 Članek »Le Père Noël supplicié« je izšel najprej v znani reviji Les Temps modernes,
št. 77 (1952). Sam uporabljam italijansko izdajo (Lévi-Strauss 1967, 245–64), ki sem
jo uporabil že pri pisanju knjižice Ateisti in religija danes (Ljubljana 1968).
112
