Page 115 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 115
Marko Kerševan
Miklavž, Božiček, dedek Mraz
Božiček je očitno preživel dijonski sežig, in to ne le v Franciji, kamor
je kot drugam po Evropi prišel z one strani oceana z božičnimi razgled
nicami, filmi, reklamami (ne nazadnje za Coca Colo), darilnimi paketi
po drugi svetovni vojni. V Evropi se je v različnih deželah srečal z raz-
ličnimi predhodniki in/ali konkurenti, se z njimi včasih zlil, ali doživel
nadaljnji razvoj in izpopolnitev (svoje zgodbe), včasih pa se od njih tudi
jasno diferenciral, praviloma pravzaprav oni od njega. Če kje, je danes v
Sloveniji očitno, da imamo teh otroških obdarovalcev več, da nastopajo
kot različni liki oziroma figure, z različnimi imeni. Pri nas in drugod zdaj
ne manjka knjig, ki prikazujejo in razlagajo njihove značilnosti, od kod
in kdaj so se pojavili posamezni liki ali njihova posamezna imena.2 Vsa
ta zlivanja, prepletanja ali razločevanja so bila navsezadnje povezana s
tem, da je v svoji sedanji podobi resda prišel iz Amerike, toda v Ameriko
je – kot bomo videli –, sam prišel iz Evrope oziroma so od tam prišli
njegovi predhodniki. Glede na to, da je z jelenovimi sanmi prihajal s
severa, je v Evropi hitro našel različna prebivališča/izhodišča in stare ali
na novo izmišljene pripovedi na Finskem, na Danskem ali na Grenlandiji.
V Evropi je srečal predvsem dve sorodni in konkurenčni figuri: sv.
Nikolaja oziroma Miklavža in božično obdarovanje po malem bogu
oziroma Jezuščku. Slednji je bil v različnih okoljih tudi sam ali dopolni-
len ali konkurenčen z Miklavžem. Zadeva se je še posebej zapletla tam,
kjer so po Luthrovem zgledu in spodbudi z božičnim obdarovanjem
otrok po Jezuščku skušali nadomestiti obdarovanje na dan svetega Ni-
kolaja, zdaj pa se je preobraženi sv. Nikolaj kot ameriški »Santa Claus«
sam pojavil na božični večer namesto Jezuščka. Nova/stara imena kot
Božiček/Božični dedek (Weihnachtsmann, Babbo Natale, Christmas
Father, Pêre Noël) so to zadrego ublažila; na Slovenskem, kjer se je pod
nemškim vplivom ponekod tudi že uveljavilo obdarovanje po Jezuščku,
2 Poljudno in hkrati dovolj strokovno pri nas Trije dobri možje (Ovsec 2000). Tokrat se
neposredno opiram predvsem na eno od ameriških del o božiču in Božičku (Forbes
2007). O Božičku in dedku Mrazu sem sicer pisal že v osemdesetih letih, tudi ob ta-
kratnih razpravah o javnem (ne)praznovanju božiča (Kerševan 1989, 89–94, 129–47;
Eberz 1986, 177–86) in že prej, leta 1968, v omenjeni knjižici Ateisti in religija danes.
113
Miklavž, Božiček, dedek Mraz
Božiček je očitno preživel dijonski sežig, in to ne le v Franciji, kamor
je kot drugam po Evropi prišel z one strani oceana z božičnimi razgled
nicami, filmi, reklamami (ne nazadnje za Coca Colo), darilnimi paketi
po drugi svetovni vojni. V Evropi se je v različnih deželah srečal z raz-
ličnimi predhodniki in/ali konkurenti, se z njimi včasih zlil, ali doživel
nadaljnji razvoj in izpopolnitev (svoje zgodbe), včasih pa se od njih tudi
jasno diferenciral, praviloma pravzaprav oni od njega. Če kje, je danes v
Sloveniji očitno, da imamo teh otroških obdarovalcev več, da nastopajo
kot različni liki oziroma figure, z različnimi imeni. Pri nas in drugod zdaj
ne manjka knjig, ki prikazujejo in razlagajo njihove značilnosti, od kod
in kdaj so se pojavili posamezni liki ali njihova posamezna imena.2 Vsa
ta zlivanja, prepletanja ali razločevanja so bila navsezadnje povezana s
tem, da je v svoji sedanji podobi resda prišel iz Amerike, toda v Ameriko
je – kot bomo videli –, sam prišel iz Evrope oziroma so od tam prišli
njegovi predhodniki. Glede na to, da je z jelenovimi sanmi prihajal s
severa, je v Evropi hitro našel različna prebivališča/izhodišča in stare ali
na novo izmišljene pripovedi na Finskem, na Danskem ali na Grenlandiji.
V Evropi je srečal predvsem dve sorodni in konkurenčni figuri: sv.
Nikolaja oziroma Miklavža in božično obdarovanje po malem bogu
oziroma Jezuščku. Slednji je bil v različnih okoljih tudi sam ali dopolni-
len ali konkurenčen z Miklavžem. Zadeva se je še posebej zapletla tam,
kjer so po Luthrovem zgledu in spodbudi z božičnim obdarovanjem
otrok po Jezuščku skušali nadomestiti obdarovanje na dan svetega Ni-
kolaja, zdaj pa se je preobraženi sv. Nikolaj kot ameriški »Santa Claus«
sam pojavil na božični večer namesto Jezuščka. Nova/stara imena kot
Božiček/Božični dedek (Weihnachtsmann, Babbo Natale, Christmas
Father, Pêre Noël) so to zadrego ublažila; na Slovenskem, kjer se je pod
nemškim vplivom ponekod tudi že uveljavilo obdarovanje po Jezuščku,
2 Poljudno in hkrati dovolj strokovno pri nas Trije dobri možje (Ovsec 2000). Tokrat se
neposredno opiram predvsem na eno od ameriških del o božiču in Božičku (Forbes
2007). O Božičku in dedku Mrazu sem sicer pisal že v osemdesetih letih, tudi ob ta-
kratnih razpravah o javnem (ne)praznovanju božiča (Kerševan 1989, 89–94, 129–47;
Eberz 1986, 177–86) in že prej, leta 1968, v omenjeni knjižici Ateisti in religija danes.
113
