Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 116
ŠTUDIJSKI VEČERI
je izraz Božiček prehod (ali zmedo) olajšal: božiček lahko pomeni tudi
mali Bog, Jezušček.
Na drugačen, čeprav podoben način, se je zapletlo v okoljih, kjer je
ameriški Božiček srečal ne le Miklavža in Jezuščka, ampak tudi dedka
Mraza. Dedek Mraz s svojimi jeleni je bil sicer že stara figura severnih
ruskih in sibirskih ljudskih pripovedi; po revoluciji je bil tudi načrtno
uporabljen, da bi z njim »razvezali« božično/novoletno praznovanje od
tradicionalne ljudske religioznosti in cerkvenih običajev. Njegovo pra-
znovanje se je pomaknilo bolj proti novemu letu in dobilo obliko zgolj
pravljično predstavljenega in javno nastopajočega obdarovalca otrok
nasproti preveč cerkvenemu ali ljudsko religioznemu ter zato ideološko
nezaželenemu Miklavžu in Božičku, ki sta zato ostajala ali postajala zgolj
privatna, družinska zadeva. Tako tudi v Sloveniji, s tem da se je pri nas
dedek Mraz povezal s slovenskimi pravljičnimi in simbolnimi pomeni ter
po zaslugi Maksima Gasparija dobil tudi tipično slovensko zimsko podo-
bo s polhovko in belim kožuhom. Ameriški Božiček je v tem kontekstu
deloval dvorezno in dvo-vezno hkrati: vezal se je na božični čas, na sam
božični večer – proti bolj novoletnemu dedku Mrazu, hkrati pa je bil kot
lik izrazito podoben ali celo enak dedku Mrazu –, nasproti malemu bogu/
Jezuščku pa tudi »škofovskemu« Miklavžu. Po koncu posebej organizirane
skrbi za dedka Mraza se je lahko v teh okoljih (ponekod v Jugoslaviji)
zlil z dedkom Mrazom in nastopal pod njegovim imenom ali narobe,
dedek Mraz pod njegovim. Kakorkoli, v Sloveniji danes obstajajo v dovolj
dobrem sožitju javno in zasebno kar tri figure obdarovalcev: Miklavž,
Božiček in dedek Mraz (v manjši meri pa tudi še Jezušček kot božični
obdarovalec). Vsi in vsak posebej imajo tudi svoje javne podpornike in
sponzorje. Za vsemi je trgovina, ki živi od potrošnje in obdarovanja.
Miklavž je ob tem še posebej negovan v tradicionalno katoliških okoljih,
Dedek Mraz je posebej blizu tistemu delu civilne družbe, ki ne želi biti
vezana na katoliško cerkveno religiozno tradicijo, a je posebej pozorna na
slovensko obarvanost sicer splošnega praznovanja. Božiček zaradi svoje
globalizacije, in zato najširše trgovske podpore, še najmanj potrebuje do-
datnih podpornikov. Mimogrede: s svojimi tremi obdarovalci in njihovim
sožitjem je Slovenija posebnost, ki se je ni treba sramovati: morda bi jo
lahko – ali smo jo kje že – izkoristili za turistično promocijo …
114
je izraz Božiček prehod (ali zmedo) olajšal: božiček lahko pomeni tudi
mali Bog, Jezušček.
Na drugačen, čeprav podoben način, se je zapletlo v okoljih, kjer je
ameriški Božiček srečal ne le Miklavža in Jezuščka, ampak tudi dedka
Mraza. Dedek Mraz s svojimi jeleni je bil sicer že stara figura severnih
ruskih in sibirskih ljudskih pripovedi; po revoluciji je bil tudi načrtno
uporabljen, da bi z njim »razvezali« božično/novoletno praznovanje od
tradicionalne ljudske religioznosti in cerkvenih običajev. Njegovo pra-
znovanje se je pomaknilo bolj proti novemu letu in dobilo obliko zgolj
pravljično predstavljenega in javno nastopajočega obdarovalca otrok
nasproti preveč cerkvenemu ali ljudsko religioznemu ter zato ideološko
nezaželenemu Miklavžu in Božičku, ki sta zato ostajala ali postajala zgolj
privatna, družinska zadeva. Tako tudi v Sloveniji, s tem da se je pri nas
dedek Mraz povezal s slovenskimi pravljičnimi in simbolnimi pomeni ter
po zaslugi Maksima Gasparija dobil tudi tipično slovensko zimsko podo-
bo s polhovko in belim kožuhom. Ameriški Božiček je v tem kontekstu
deloval dvorezno in dvo-vezno hkrati: vezal se je na božični čas, na sam
božični večer – proti bolj novoletnemu dedku Mrazu, hkrati pa je bil kot
lik izrazito podoben ali celo enak dedku Mrazu –, nasproti malemu bogu/
Jezuščku pa tudi »škofovskemu« Miklavžu. Po koncu posebej organizirane
skrbi za dedka Mraza se je lahko v teh okoljih (ponekod v Jugoslaviji)
zlil z dedkom Mrazom in nastopal pod njegovim imenom ali narobe,
dedek Mraz pod njegovim. Kakorkoli, v Sloveniji danes obstajajo v dovolj
dobrem sožitju javno in zasebno kar tri figure obdarovalcev: Miklavž,
Božiček in dedek Mraz (v manjši meri pa tudi še Jezušček kot božični
obdarovalec). Vsi in vsak posebej imajo tudi svoje javne podpornike in
sponzorje. Za vsemi je trgovina, ki živi od potrošnje in obdarovanja.
Miklavž je ob tem še posebej negovan v tradicionalno katoliških okoljih,
Dedek Mraz je posebej blizu tistemu delu civilne družbe, ki ne želi biti
vezana na katoliško cerkveno religiozno tradicijo, a je posebej pozorna na
slovensko obarvanost sicer splošnega praznovanja. Božiček zaradi svoje
globalizacije, in zato najširše trgovske podpore, še najmanj potrebuje do-
datnih podpornikov. Mimogrede: s svojimi tremi obdarovalci in njihovim
sožitjem je Slovenija posebnost, ki se je ni treba sramovati: morda bi jo
lahko – ali smo jo kje že – izkoristili za turistično promocijo …
114
