Page 118 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 118
ŠTUDIJSKI VEČERI
»škofa za otroke« zlila s tamkajšnjo predstavo/ceremonialom »otroškega
škofa«: ta je bil srednjeveška verzija stare, tudi v Rimu poznane figure
»lažnega kralja«, »norčevskega kralja«, »kralja-sužnja«, kateremu naj bi
v času zimskega preobrata za en dan izročili oblast.
Toda prav v deželah svojega nastanka je taka funkcija Sinter Klaasa
kmalu zadela na oviro. Protestantska reformacija je nasprotovala čašče-
nju škofov in svetnikov, saj je v radikalnejših verzijah škofovski položaj
in čaščenje svetnikov sploh odpravila. V protestantskih deželah je zato
Miklavževo obdarovanje doživljalo dvojno spremembo: tako da se je
od dneva, posvečenega svetniku, premaknilo k osnovnemu krščanske-
mu prazniku božiča, in tako, da je obdarovalec izgubljal škofovske in
svetniške oznake, s čimer so se odprla vrata za navezavo/zlitje njegove
podobe z drugimi mitološkimi predkrščanskimi predstavami zimskih
božanstev, škratov in podobno.
V katoliških deželah se je tako nastali Miklavž seveda lahko uveljavil
brez takih zavor in preobrazb: ohranil se je kot dobrodelni škof, a da se je
zares uveljavil, je moral sprejeti spremstvo demonov/hudičev/duhov, ki
so v nastopajočem zimskem času razsajali in ogrožali ljudi. Lahko bi rekli,
da so bili slednji v teh (tudi naših) krajih prej kot Miklavž. Niko Kuret
poroča, kako so se Miklavževi sprevodi in obdarovanja v velikem delu
Koroške in Gorenjske še v 20. stoletju le počasi uveljavljali; prvo pisno
poročilo o njih na Slovenskem naj bi bilo iz leta 1839; na Koroškem so
ponekod z »miklavži« poimenovali hudiče, ki/ker so se pojavljali okrog
praznika svetega Miklavža (Kuret 2009, 21–29, 31). Vzgojna predelava
hudičev v Miklavževe pomočnike pri discipliniranju otrok je po eni
strani kasnejši in stranski produkt njegove nove vloge obdarovalca otrok,
po drugi pa poizkus (u)krotiti »hudiče« same, svet demonov in duhov.
Odločilno okolje za zaton/preobrazbo sv. Nikolaja in za rojstvo Božič-
ka ni bilo katoliško-luteransko srednjeevropsko in skandinavsko okolje,
ampak reformirano, kalvinistično okolje anglosaškega sveta, Anglije in
posebej ZDA. S holandskimi priseljenci je že zgodaj prišel v Ameriko
tudi Sinter Klaas (navsezadnje je bil New York najprej Novi Amsterdam),
toda za svoj razvoj v sodobnega Božička je moral čakati vse do konca 18.
in 19. stoletja. Kalvinisti (»puritanci«) so v Veliki Britaniji in Ameriki
praznovanju božiča sploh nasprotovali in ga celo prepovedovali: tako
116
»škofa za otroke« zlila s tamkajšnjo predstavo/ceremonialom »otroškega
škofa«: ta je bil srednjeveška verzija stare, tudi v Rimu poznane figure
»lažnega kralja«, »norčevskega kralja«, »kralja-sužnja«, kateremu naj bi
v času zimskega preobrata za en dan izročili oblast.
Toda prav v deželah svojega nastanka je taka funkcija Sinter Klaasa
kmalu zadela na oviro. Protestantska reformacija je nasprotovala čašče-
nju škofov in svetnikov, saj je v radikalnejših verzijah škofovski položaj
in čaščenje svetnikov sploh odpravila. V protestantskih deželah je zato
Miklavževo obdarovanje doživljalo dvojno spremembo: tako da se je
od dneva, posvečenega svetniku, premaknilo k osnovnemu krščanske-
mu prazniku božiča, in tako, da je obdarovalec izgubljal škofovske in
svetniške oznake, s čimer so se odprla vrata za navezavo/zlitje njegove
podobe z drugimi mitološkimi predkrščanskimi predstavami zimskih
božanstev, škratov in podobno.
V katoliških deželah se je tako nastali Miklavž seveda lahko uveljavil
brez takih zavor in preobrazb: ohranil se je kot dobrodelni škof, a da se je
zares uveljavil, je moral sprejeti spremstvo demonov/hudičev/duhov, ki
so v nastopajočem zimskem času razsajali in ogrožali ljudi. Lahko bi rekli,
da so bili slednji v teh (tudi naših) krajih prej kot Miklavž. Niko Kuret
poroča, kako so se Miklavževi sprevodi in obdarovanja v velikem delu
Koroške in Gorenjske še v 20. stoletju le počasi uveljavljali; prvo pisno
poročilo o njih na Slovenskem naj bi bilo iz leta 1839; na Koroškem so
ponekod z »miklavži« poimenovali hudiče, ki/ker so se pojavljali okrog
praznika svetega Miklavža (Kuret 2009, 21–29, 31). Vzgojna predelava
hudičev v Miklavževe pomočnike pri discipliniranju otrok je po eni
strani kasnejši in stranski produkt njegove nove vloge obdarovalca otrok,
po drugi pa poizkus (u)krotiti »hudiče« same, svet demonov in duhov.
Odločilno okolje za zaton/preobrazbo sv. Nikolaja in za rojstvo Božič-
ka ni bilo katoliško-luteransko srednjeevropsko in skandinavsko okolje,
ampak reformirano, kalvinistično okolje anglosaškega sveta, Anglije in
posebej ZDA. S holandskimi priseljenci je že zgodaj prišel v Ameriko
tudi Sinter Klaas (navsezadnje je bil New York najprej Novi Amsterdam),
toda za svoj razvoj v sodobnega Božička je moral čakati vse do konca 18.
in 19. stoletja. Kalvinisti (»puritanci«) so v Veliki Britaniji in Ameriki
praznovanju božiča sploh nasprotovali in ga celo prepovedovali: tako
116
