Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 119
Marko Kerševan
Cromwell in njegovi v Angliji kot puritanske prezbiterijanske krajevne
oblasti v Ameriki (Forbes 2007, 57–58). Za praznovanje niso našli osnov
v Svetem pismu, prvotna Cerkev, ki so jo spoštovali in želeli posnemati,
pa dneva Kristusovega rojstva tudi ni praznovala. (Vzhodne krščanske
cerkve, ki so bile prostorsko in časovno tesneje povezane z začetki kr-
ščanstva, so dolgo praznovale le 6. januar, epifanijo, kot spomin na prvi
opisani Jezusov nastop v javnosti, ne pa spomin na njegovo rojstvo. Kot
tako epifanijo/pojavitev so spominjali sicer različne zadeve: Jezusov
krst, njegov prvi nastop in čudež v Kani Galilejski ali prihod »modrecev
z vzhoda«, bodočih »Svetih treh kraljev«). Hkrati pa je bilo dotedanje
cerkveno in ljudsko praznovanje božiča prepolno poganskih, prazno-
vernih navad in razvad, pijančevanja in prenajedanja, kar vse je bilo v
direktnem nasprotju s puritanskim duhom in držo. Kljub kasnejšemu
političnemu porazu in oslabitvi vpliva radikalnih puritancev tudi znotraj
Cerkva, posebej anglikanske, je oživitev božičnega praznovanja v teh
okoljih potrebovala kar nekaj časa. Glavne vloge pri tem niso imeli pro-
fesionalni cerkveni krogi, ampak vplivni literati, umetniki in novinarji.
K oživitvi, natančneje, k vzpostavitvi » božičnega vzdušja«, uveljavljanju
praznovanja kot časa zunanjega in notranjega miru, medsebojne naklo-
njenosti in solidarnosti z revnimi, kot poudarjeno družinskega praznika
in obdarovanja, naj bi odločilno vplival s svojimi deli in nastopi Charles
Dickens v Angliji in cela vrsta ameriških piscev 18. in 19. stoletja v New
Yorku in severovzhodnem delu ZDA, ki so oživili in razvili tudi tam-
kajšnjega holandskega Sinter Klaasa, ga povezali – z otroško fantazijo,
seveda – s starimi ali na novo izmišljenimi zimskimi pripovedkami in
simbolnimi figurami, ga umestili v božični čas in mu dali novo družin-
sko vlogo skritega obdarovalca. Od svetega Nikolaja je ostalo tako le še
ime (natančneje, eno od imen ) – Santa Claus ali kar Santa. Rojen je bil
Božiček – znotraj krščanskega božičnega časa in praznovanja, a mimo
njegove specifično krščanske vsebine, spomina na Kristusovo rojstvo,
čeprav ne proti njej. V svojem zmagovitem pohodu je v različnih okoljih
kasneje privzel še druga, svoji novi vlogi primerna imena. Pri tem so
ga podpirali vsi, ki jim je bilo do božičnega vzdušja, obdarovanja in …
trgovskega dobička od njega.
117
Cromwell in njegovi v Angliji kot puritanske prezbiterijanske krajevne
oblasti v Ameriki (Forbes 2007, 57–58). Za praznovanje niso našli osnov
v Svetem pismu, prvotna Cerkev, ki so jo spoštovali in želeli posnemati,
pa dneva Kristusovega rojstva tudi ni praznovala. (Vzhodne krščanske
cerkve, ki so bile prostorsko in časovno tesneje povezane z začetki kr-
ščanstva, so dolgo praznovale le 6. januar, epifanijo, kot spomin na prvi
opisani Jezusov nastop v javnosti, ne pa spomin na njegovo rojstvo. Kot
tako epifanijo/pojavitev so spominjali sicer različne zadeve: Jezusov
krst, njegov prvi nastop in čudež v Kani Galilejski ali prihod »modrecev
z vzhoda«, bodočih »Svetih treh kraljev«). Hkrati pa je bilo dotedanje
cerkveno in ljudsko praznovanje božiča prepolno poganskih, prazno-
vernih navad in razvad, pijančevanja in prenajedanja, kar vse je bilo v
direktnem nasprotju s puritanskim duhom in držo. Kljub kasnejšemu
političnemu porazu in oslabitvi vpliva radikalnih puritancev tudi znotraj
Cerkva, posebej anglikanske, je oživitev božičnega praznovanja v teh
okoljih potrebovala kar nekaj časa. Glavne vloge pri tem niso imeli pro-
fesionalni cerkveni krogi, ampak vplivni literati, umetniki in novinarji.
K oživitvi, natančneje, k vzpostavitvi » božičnega vzdušja«, uveljavljanju
praznovanja kot časa zunanjega in notranjega miru, medsebojne naklo-
njenosti in solidarnosti z revnimi, kot poudarjeno družinskega praznika
in obdarovanja, naj bi odločilno vplival s svojimi deli in nastopi Charles
Dickens v Angliji in cela vrsta ameriških piscev 18. in 19. stoletja v New
Yorku in severovzhodnem delu ZDA, ki so oživili in razvili tudi tam-
kajšnjega holandskega Sinter Klaasa, ga povezali – z otroško fantazijo,
seveda – s starimi ali na novo izmišljenimi zimskimi pripovedkami in
simbolnimi figurami, ga umestili v božični čas in mu dali novo družin-
sko vlogo skritega obdarovalca. Od svetega Nikolaja je ostalo tako le še
ime (natančneje, eno od imen ) – Santa Claus ali kar Santa. Rojen je bil
Božiček – znotraj krščanskega božičnega časa in praznovanja, a mimo
njegove specifično krščanske vsebine, spomina na Kristusovo rojstvo,
čeprav ne proti njej. V svojem zmagovitem pohodu je v različnih okoljih
kasneje privzel še druga, svoji novi vlogi primerna imena. Pri tem so
ga podpirali vsi, ki jim je bilo do božičnega vzdušja, obdarovanja in …
trgovskega dobička od njega.
117
