Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 120
ŠTUDIJSKI VEČERI
Lévi-Strauss in božično/novoletno obdarovanje
Čas je, da se vrnemo k Lévi-Straussovi razlagi razlogov nastanka in
ohranjanja/obnavljanja temeljne vloge različnih in hkrati podobnih si
figur obdarovalcev otrok v času zimskega koledarskega obrata.3
Lévi-Strauss v svoji študiji oziroma eseju seveda ne zanika, da je
božično obdarovanje nekaj, kar imajo radi sami otroci, da je nekakšen
poseben otroški bog, toda spomni, da ga navsezadnje ohranjajo in iz-
vajajo odrasli in da se to obdarovanje ne dogaja le v sodobnih časih, ko
so starši in družine »pedocentrično« usmerjeni. Prav tako ne zanika
sodobne vzgojne vloge koncentracije daril na božično-novoletni čas ali
sodobnih komercialnih spodbud in učinkov obdarovanja; opozarja pa,
da ga najdemo tudi v skupnostih v preteklosti, ki kot sredstva za vzgoj-
no discipliniranje otrok niso potrebovale reguliranega obdarovanja, saj
niso bile pedocentrične, ampak so nasprotno, otroke bolj ali manj jasno
izključevale iz prave skupnosti (odraslih) ali jih vsaj jasno razmejevale
nasproti njej. Vsi ti učinki in funkcije so po njegovem le nadomeščanje
ali nadgrajevanje starejšega in bolj temeljnega okvira in funkcije obda-
rovanja v božično-novoletnem času v prvobitnih skupnostih oziroma
družbah. Otroci so bili posrednik med svetom mrtvih, svetom duhov in
duš umrlih, ki v času zimske kozmične krize ogrožajo svet živih, vdirajo
vanj, in svetom živih, ki se je branil pred njimi tako, da jih je skušal ali
odgnati ali pomiriti, si jih celo pridobiti z različnimi darovi. Otroci,
pa tudi drugi »mejni«, nepolno integrirani, »outsiderji«, kot so berači,
tujci, sužnji, so bili deležni daril kot posredovalci do drugega sveta, do
onstranstva, do sveta umrlih. Obdarovanje otrok je bilo dojemano kot
darovanje onstranstvu.
Za argumentacijo in ilustracijo takega odnosa Lévi-Strauss spom-
ni tudi na druge predstave, pripovedi in običaje iz različnih kultur, ki
izražajo in udejanjajo to ciklično zimsko soočenje sveta živih in sveta
3 Levi-Straussovo tezo je temeljito obravnaval sociolog in religiolog Francois-André
Isambert v svoji razpravi o »ciklusu dvanajstih dni« (25. december–6. januar), jo v
osnovi potrdil in vključil v kompleksnejši okvir božično-novoletnega praznovanja.
Posebej je opozoril tudi na sodobni družinski okvir praznovanja, njegovo krščansko
matrico in njene sekularizirane verzije, različne v različnih socialnih okoljih (takratne
francoske družbe) (Isambert 1982, 164–215).
118
Lévi-Strauss in božično/novoletno obdarovanje
Čas je, da se vrnemo k Lévi-Straussovi razlagi razlogov nastanka in
ohranjanja/obnavljanja temeljne vloge različnih in hkrati podobnih si
figur obdarovalcev otrok v času zimskega koledarskega obrata.3
Lévi-Strauss v svoji študiji oziroma eseju seveda ne zanika, da je
božično obdarovanje nekaj, kar imajo radi sami otroci, da je nekakšen
poseben otroški bog, toda spomni, da ga navsezadnje ohranjajo in iz-
vajajo odrasli in da se to obdarovanje ne dogaja le v sodobnih časih, ko
so starši in družine »pedocentrično« usmerjeni. Prav tako ne zanika
sodobne vzgojne vloge koncentracije daril na božično-novoletni čas ali
sodobnih komercialnih spodbud in učinkov obdarovanja; opozarja pa,
da ga najdemo tudi v skupnostih v preteklosti, ki kot sredstva za vzgoj-
no discipliniranje otrok niso potrebovale reguliranega obdarovanja, saj
niso bile pedocentrične, ampak so nasprotno, otroke bolj ali manj jasno
izključevale iz prave skupnosti (odraslih) ali jih vsaj jasno razmejevale
nasproti njej. Vsi ti učinki in funkcije so po njegovem le nadomeščanje
ali nadgrajevanje starejšega in bolj temeljnega okvira in funkcije obda-
rovanja v božično-novoletnem času v prvobitnih skupnostih oziroma
družbah. Otroci so bili posrednik med svetom mrtvih, svetom duhov in
duš umrlih, ki v času zimske kozmične krize ogrožajo svet živih, vdirajo
vanj, in svetom živih, ki se je branil pred njimi tako, da jih je skušal ali
odgnati ali pomiriti, si jih celo pridobiti z različnimi darovi. Otroci,
pa tudi drugi »mejni«, nepolno integrirani, »outsiderji«, kot so berači,
tujci, sužnji, so bili deležni daril kot posredovalci do drugega sveta, do
onstranstva, do sveta umrlih. Obdarovanje otrok je bilo dojemano kot
darovanje onstranstvu.
Za argumentacijo in ilustracijo takega odnosa Lévi-Strauss spom-
ni tudi na druge predstave, pripovedi in običaje iz različnih kultur, ki
izražajo in udejanjajo to ciklično zimsko soočenje sveta živih in sveta
3 Levi-Straussovo tezo je temeljito obravnaval sociolog in religiolog Francois-André
Isambert v svoji razpravi o »ciklusu dvanajstih dni« (25. december–6. januar), jo v
osnovi potrdil in vključil v kompleksnejši okvir božično-novoletnega praznovanja.
Posebej je opozoril tudi na sodobni družinski okvir praznovanja, njegovo krščansko
matrico in njene sekularizirane verzije, različne v različnih socialnih okoljih (takratne
francoske družbe) (Isambert 1982, 164–215).
118
