Page 121 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 121
Marko Kerševan
mrtvih: od običajev, povezanih s prvim novembrom, do polaganja hrane
na grobove umrlih, pojavljanja mask in maškarad v tem času, vse od
»noči čarovnic« do pusta in njegovega sežiga pa predstav o »divji jagi«
duhov (včasih izrecno kot duš umrlih otrok ali neustrezno, neobredno
pokopanih ljudi). V ta sklop vključuje tudi figuro »lažnega kralja«, »kralja
norcev«, »kralja-sužnja«, ki so mu v tem času za en dan izročali oblast
tako v starem Rimu kot v Babiloniji. Maske in njihovi sprevodi v tem
času so uprizarjali prihod duhov, ki strašijo ljudi in hkrati način strašenja
in odganjanja duhov samih. Taka dvojnost in preobračanje nasprotij je
sploh značilno za tovrstno doživljanje in ravnanje: novoletni hrup nazna-
nja prihod ogrožajočih sil in bitij ter hkrati njihovo odganjanje; poznana
germansko-slovanska Peht(r)a (ali italijanska Befana), ki je vodila divjo
jago duhov, je ponekod postala sama nosilka darov otrokom (Kuret
2007, 271). Pravo bogastvo primerov, ki lahko potrjujejo Lévi-Straussovo
razlago, najdemo v monumentalnem delu Nika Kureta, Praznično leto
Slovencev (Kuret 1970). Kuret tudi sam – neodvisno od Lévi-Straussa –
izrecno opozarja na vlogo obdarovanja otrok v običajih, kot so tepežkanje
(vključeno v praznovanje »dneva nedolžnih otročičev« 27. decembra) ali
koledovanje. Navaja na primer zanimiv detajl: koledniki so lahko starejši
fantje, toda ponekod dobijo darila samo otroci med njimi. Koledniki so
hodili od hiše do hiše, voščili srečo in klicali blagoslov nad hišo in njene
ljudi, a tudi napovedovali nesrečo in kazen, če niso bili postreženi z darili.
Od kod in zakaj otrokom moč in pristojnost, da razglašajo blagoslov
ali grozijo s kaznijo? V vasi na Dolenjskem je Kuret zabeležil naslednjo
verzijo koledniške pesmi: »Rešte se, rešte,/ zdravi, veseli, dolgi, debeli,/
da bi dočakali sivo bradó,/ da bi dočakali leto mladó« (Kuret 1970, 219).
»Rešite se«, odkupite se živi in zdravi, da bi dolgo živeli … Lévi-Strauss
zaključuje svoj esej o obdarovanju otrok po Božičku (Miklavžu in Dedku
Mrazu) z razmišljanjem: »verovanje, ki ga ohranjamo pri naših otrocih,
da njihove igračke prihajajo iz onstranstva, daje alibi za skriti nagib, ki
nas navaja, da dejansko žrtvujemo onstranstvu pod pretvezo, da daru-
jemo otrokom. V taki preobleki so božična darila pravcate žrtve, ki jih
prinašamo na oltar sladkosti življenja, ki obstoji pred vsem drugim v tem,
da ne umremo.« (Lévi-Strauss [1952] 1967, 264) Verovanje v Božička je
eno najbolj dejavnih žarišč poganstva modernega človeka …
119
mrtvih: od običajev, povezanih s prvim novembrom, do polaganja hrane
na grobove umrlih, pojavljanja mask in maškarad v tem času, vse od
»noči čarovnic« do pusta in njegovega sežiga pa predstav o »divji jagi«
duhov (včasih izrecno kot duš umrlih otrok ali neustrezno, neobredno
pokopanih ljudi). V ta sklop vključuje tudi figuro »lažnega kralja«, »kralja
norcev«, »kralja-sužnja«, ki so mu v tem času za en dan izročali oblast
tako v starem Rimu kot v Babiloniji. Maske in njihovi sprevodi v tem
času so uprizarjali prihod duhov, ki strašijo ljudi in hkrati način strašenja
in odganjanja duhov samih. Taka dvojnost in preobračanje nasprotij je
sploh značilno za tovrstno doživljanje in ravnanje: novoletni hrup nazna-
nja prihod ogrožajočih sil in bitij ter hkrati njihovo odganjanje; poznana
germansko-slovanska Peht(r)a (ali italijanska Befana), ki je vodila divjo
jago duhov, je ponekod postala sama nosilka darov otrokom (Kuret
2007, 271). Pravo bogastvo primerov, ki lahko potrjujejo Lévi-Straussovo
razlago, najdemo v monumentalnem delu Nika Kureta, Praznično leto
Slovencev (Kuret 1970). Kuret tudi sam – neodvisno od Lévi-Straussa –
izrecno opozarja na vlogo obdarovanja otrok v običajih, kot so tepežkanje
(vključeno v praznovanje »dneva nedolžnih otročičev« 27. decembra) ali
koledovanje. Navaja na primer zanimiv detajl: koledniki so lahko starejši
fantje, toda ponekod dobijo darila samo otroci med njimi. Koledniki so
hodili od hiše do hiše, voščili srečo in klicali blagoslov nad hišo in njene
ljudi, a tudi napovedovali nesrečo in kazen, če niso bili postreženi z darili.
Od kod in zakaj otrokom moč in pristojnost, da razglašajo blagoslov
ali grozijo s kaznijo? V vasi na Dolenjskem je Kuret zabeležil naslednjo
verzijo koledniške pesmi: »Rešte se, rešte,/ zdravi, veseli, dolgi, debeli,/
da bi dočakali sivo bradó,/ da bi dočakali leto mladó« (Kuret 1970, 219).
»Rešite se«, odkupite se živi in zdravi, da bi dolgo živeli … Lévi-Strauss
zaključuje svoj esej o obdarovanju otrok po Božičku (Miklavžu in Dedku
Mrazu) z razmišljanjem: »verovanje, ki ga ohranjamo pri naših otrocih,
da njihove igračke prihajajo iz onstranstva, daje alibi za skriti nagib, ki
nas navaja, da dejansko žrtvujemo onstranstvu pod pretvezo, da daru-
jemo otrokom. V taki preobleki so božična darila pravcate žrtve, ki jih
prinašamo na oltar sladkosti življenja, ki obstoji pred vsem drugim v tem,
da ne umremo.« (Lévi-Strauss [1952] 1967, 264) Verovanje v Božička je
eno najbolj dejavnih žarišč poganstva modernega človeka …
119
