Page 123 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 123
Marko Kerševan
Opisovana dejanja niso imela le utilitarno-praktičnega pomena: ob-
darovanje, da bi pridobili naklonjenost obdarovanih, prižiganje ognjev
in luči, da se ogreje in bolje vidi v času teme in mraza, jedenje in pitje
v času zimskega počitka in obilja po pospravljeni letini, hrup in maske,
da bi pregnali lasten strah; tudi niso imeli le simbolnega pomena: da
bi z njimi ponazorili odnos do pravih/onstranskih obdarovancev ali
obdarovalcev, da bi predstavili/uprizorili zaželeni svet svetlobe, toplote,
življenja, izobilja, skupnosti, ki je bil v tem času posebej pogrešan. Za
magično religiozno zavest ljudi so ta dejanja imela (tudi) magično reli-
giozni učinek. Z njimi naj bi ljudje dejansko in dejavno sami magično
prispevali k obnovitvi/ohranitvi ogroženega reda, k bodoči obnovitvi
in pomnožitvi zaželenih dobrin, k izgonu negativnih sil. Načini in poti
so bili pri tem različni: šlo je za pomoč dobrim bogovom in duhovom,
za pridobitev njihove naklonjenosti ali celo za njihovo prisiljevanje, za
preprečevanje ali vsaj oviranje delovanja zlih, za vključevanje v magične
silnice z lastno, človeško magično močjo. Veliki religiolog 20. stoletja
Mircea Eliade je odnos med kozmosom in kaosom izpostavil kot temeljno
temo religij(e), religijskih pripovedi, simbolov in obredov (Eliade1962;
[1978] 1996). Temeljne religiozne pripovedi/miti so tiste, ki govore o tem,
kako je v »začetku časov« nastal sedanji urejeni svet narave, družbe in
človeka, kako so bogovi iz kaosa ustvarili kozmični red in kaj je potrebno,
da ta red s časom ne razpade, se spet ne pogrezne v kaos, temveč da se
ciklično obnavlja in vzdržuje. S svojimi obrednimi dejanji naj bi ljudje
v času kriz ponavljali/obnavljali dejanja bogov v začetku časov (nekega
reda, neke ustanove, življenja ali kozmosa kot kozmosa sploh). Religije so
po Eliadeju v prvi vrsti celote pripovedi o tem, kako so bogovi ustvarjali/
urejali svet, kako se ta svet vzdržuje in kaj zmorejo in morajo storiti ljudje
s svojimi svetimi obrednimi dejanji v svetih časih in na svetih krajih,
da pomagajo pri ohranjanju/obnavljanju tega reda in njegovih dobrin.
nemške/mestne/meščanske šege – lahko najdemo gradivo v Kuretovem delu (Kuret
2007, 97–100). Glej tudi Kerševan (1989, 89–91, 136–40). Prva poročila o javno postav-
ljenem božičnem drevesu govore o Rigi (1510) in Strasbourgu (1539). V ozadju in v
mitoloških »koreninah« so tudi simbolni pomeni drevesa kot podobe posredovalca
med nebom in zemljo (vse do »drevesa življenja«in »kozmičnega drevesa«), o katerih
piše Eliade (tudi Isambert 1982, 203); kot tako je lahko postalo tudi posredovalec
daril »pod božičnim drevesom« (po Jezuščku, Božičku, dedku Mrazu ali brez njih).
121
Opisovana dejanja niso imela le utilitarno-praktičnega pomena: ob-
darovanje, da bi pridobili naklonjenost obdarovanih, prižiganje ognjev
in luči, da se ogreje in bolje vidi v času teme in mraza, jedenje in pitje
v času zimskega počitka in obilja po pospravljeni letini, hrup in maske,
da bi pregnali lasten strah; tudi niso imeli le simbolnega pomena: da
bi z njimi ponazorili odnos do pravih/onstranskih obdarovancev ali
obdarovalcev, da bi predstavili/uprizorili zaželeni svet svetlobe, toplote,
življenja, izobilja, skupnosti, ki je bil v tem času posebej pogrešan. Za
magično religiozno zavest ljudi so ta dejanja imela (tudi) magično reli-
giozni učinek. Z njimi naj bi ljudje dejansko in dejavno sami magično
prispevali k obnovitvi/ohranitvi ogroženega reda, k bodoči obnovitvi
in pomnožitvi zaželenih dobrin, k izgonu negativnih sil. Načini in poti
so bili pri tem različni: šlo je za pomoč dobrim bogovom in duhovom,
za pridobitev njihove naklonjenosti ali celo za njihovo prisiljevanje, za
preprečevanje ali vsaj oviranje delovanja zlih, za vključevanje v magične
silnice z lastno, človeško magično močjo. Veliki religiolog 20. stoletja
Mircea Eliade je odnos med kozmosom in kaosom izpostavil kot temeljno
temo religij(e), religijskih pripovedi, simbolov in obredov (Eliade1962;
[1978] 1996). Temeljne religiozne pripovedi/miti so tiste, ki govore o tem,
kako je v »začetku časov« nastal sedanji urejeni svet narave, družbe in
človeka, kako so bogovi iz kaosa ustvarili kozmični red in kaj je potrebno,
da ta red s časom ne razpade, se spet ne pogrezne v kaos, temveč da se
ciklično obnavlja in vzdržuje. S svojimi obrednimi dejanji naj bi ljudje
v času kriz ponavljali/obnavljali dejanja bogov v začetku časov (nekega
reda, neke ustanove, življenja ali kozmosa kot kozmosa sploh). Religije so
po Eliadeju v prvi vrsti celote pripovedi o tem, kako so bogovi ustvarjali/
urejali svet, kako se ta svet vzdržuje in kaj zmorejo in morajo storiti ljudje
s svojimi svetimi obrednimi dejanji v svetih časih in na svetih krajih,
da pomagajo pri ohranjanju/obnavljanju tega reda in njegovih dobrin.
nemške/mestne/meščanske šege – lahko najdemo gradivo v Kuretovem delu (Kuret
2007, 97–100). Glej tudi Kerševan (1989, 89–91, 136–40). Prva poročila o javno postav-
ljenem božičnem drevesu govore o Rigi (1510) in Strasbourgu (1539). V ozadju in v
mitoloških »koreninah« so tudi simbolni pomeni drevesa kot podobe posredovalca
med nebom in zemljo (vse do »drevesa življenja«in »kozmičnega drevesa«), o katerih
piše Eliade (tudi Isambert 1982, 203); kot tako je lahko postalo tudi posredovalec
daril »pod božičnim drevesom« (po Jezuščku, Božičku, dedku Mrazu ali brez njih).
121
