Page 122 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 122
ŠTUDIJSKI VEČERI
Še en uveljavljen in ohranjen božično-novoletni običaj (ki ga poznajo
starorimske saturnalije pa različna starogermanska ali staroslovanska pra-
znovanja vse do sodobnosti), lahko najde svoje mesto in razlago v razmer-
jih, ki jih razkriva Lévi-Strauss: skupno praznično druženje in proslavljanje
z »orgiastičnim« preobjedanjem in napijanjem. Pred ogrožajočim svetom
mrtvih, smrti in teme se svet živih strne in poizkuša preseči siceršnje
razlike in nasprotja znotraj sebe; ali strukturno po Levi-Straussu: ko pri-
dejo v ospredje temeljnejše opozicije: živi-mrtvi, tostranstvo-onstranstvo,
stopijo v drugi plan razlikovanja med živimi v tostranstvu (razlikovanja:
revni-bogati, gospodarji-hlapci, tudi moški-ženske).
Miklavž, Božiček, dedek Mraz (a tudi ženski liki Befane in Pehte) so
različna udejanjanja in artikulacije starejše in temeljne funkcije obda-
rovanja otrok, ki pa je le en vidik/način soočenja sveta živih z ogroža-
jočim ga svetom mrtvih v času zimskega sončnega obrata, v zimskem
kritičnem času.
Kozmični ciklus in religiozno soočanje z njegovimi krizami
Vdiranje sveta mrtvih v svet živih prek vzpostavljenih in obredno
varovanih meja med obema svetovoma, pa je (bilo) tudi samo le en vidik,
le en izraz cikličnih kozmičnih kriz, ki zamajejo kozmični red. Čas take
krize je (bil) čas akutne in zato ozaveščene ogroženosti kozmosa od kaosa.
Druga razširjena izraza zimske kozmične krize sta seveda tesnoba
in strah ob krčenju dneva, pojemanju svetlobe in moči sonca, izginotju
zelenega rastlinja, čemur so ljudje kljubovali z ognji in lučmi, s čaščenjem
zimzelenega rastlinja, z različnimi tovrstnimi simboli in simbolno-ma-
gičnimi dejanji, katerih najvidnejši današnji izraz/posledica je okrašena
in osvetljena božična/novoletna jelka (da ne govorimo posebej o ognje-
metih in spremljajočem hrupu, ki ni naključno našel svoje mesto prav
v tem času). O nastanku in uveljavitvi sedanje novoletne jelke, njenih
predhodnikov in sorodnikov v različnih obdobjih in okoljih bi lahko
rekonstruirali podobno zgodbo kot v zadevi »Božiček«.4
4 Tudi za božično drevo/novoletno jelko, etnografsko opisane predhodnike, pota
oblikovanja njegove sedanje podobe v srednjeevropskem okolju, predvsem nemškem
protestantskem, in njenega uveljavljanja (šele) v 20. stoletju pri nas – kot najprej
120
Še en uveljavljen in ohranjen božično-novoletni običaj (ki ga poznajo
starorimske saturnalije pa različna starogermanska ali staroslovanska pra-
znovanja vse do sodobnosti), lahko najde svoje mesto in razlago v razmer-
jih, ki jih razkriva Lévi-Strauss: skupno praznično druženje in proslavljanje
z »orgiastičnim« preobjedanjem in napijanjem. Pred ogrožajočim svetom
mrtvih, smrti in teme se svet živih strne in poizkuša preseči siceršnje
razlike in nasprotja znotraj sebe; ali strukturno po Levi-Straussu: ko pri-
dejo v ospredje temeljnejše opozicije: živi-mrtvi, tostranstvo-onstranstvo,
stopijo v drugi plan razlikovanja med živimi v tostranstvu (razlikovanja:
revni-bogati, gospodarji-hlapci, tudi moški-ženske).
Miklavž, Božiček, dedek Mraz (a tudi ženski liki Befane in Pehte) so
različna udejanjanja in artikulacije starejše in temeljne funkcije obda-
rovanja otrok, ki pa je le en vidik/način soočenja sveta živih z ogroža-
jočim ga svetom mrtvih v času zimskega sončnega obrata, v zimskem
kritičnem času.
Kozmični ciklus in religiozno soočanje z njegovimi krizami
Vdiranje sveta mrtvih v svet živih prek vzpostavljenih in obredno
varovanih meja med obema svetovoma, pa je (bilo) tudi samo le en vidik,
le en izraz cikličnih kozmičnih kriz, ki zamajejo kozmični red. Čas take
krize je (bil) čas akutne in zato ozaveščene ogroženosti kozmosa od kaosa.
Druga razširjena izraza zimske kozmične krize sta seveda tesnoba
in strah ob krčenju dneva, pojemanju svetlobe in moči sonca, izginotju
zelenega rastlinja, čemur so ljudje kljubovali z ognji in lučmi, s čaščenjem
zimzelenega rastlinja, z različnimi tovrstnimi simboli in simbolno-ma-
gičnimi dejanji, katerih najvidnejši današnji izraz/posledica je okrašena
in osvetljena božična/novoletna jelka (da ne govorimo posebej o ognje-
metih in spremljajočem hrupu, ki ni naključno našel svoje mesto prav
v tem času). O nastanku in uveljavitvi sedanje novoletne jelke, njenih
predhodnikov in sorodnikov v različnih obdobjih in okoljih bi lahko
rekonstruirali podobno zgodbo kot v zadevi »Božiček«.4
4 Tudi za božično drevo/novoletno jelko, etnografsko opisane predhodnike, pota
oblikovanja njegove sedanje podobe v srednjeevropskem okolju, predvsem nemškem
protestantskem, in njenega uveljavljanja (šele) v 20. stoletju pri nas – kot najprej
120
