Page 124 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 124
ŠTUDIJSKI VEČERI
(Seveda je tak svet bogov, duhov, sil in razmerij ljudi do njih le redko
domišljen. Ne glede na različne bolj ali manj uspele poizkuse različnih
izdelanih mitologij se običajno v zavesti in delovanju ljudi prepletajo
različne, tudi nasprotujoče si pripovedi in prakse).
Poganska kozmična religioznost in krščanstvo
V tak svet, v tak religiozni kozmos in tako (praviloma ciklično) do-
jemani čas, v tak svet poganske kozmične religioznosti, njenih mitov in
ritualov, je prišlo krščanstvo. Lahko bi rekli, da je prišlo dvakrat: ko je
iz judovskega okolja svojega nastanka iskalo poti v tedanji helenistični,
grško-rimski svet in ko se je (že izoblikovano v svojih temeljnih potezah)
širilo med keltskimi, germanskimi, slovanskimi ljudstvi (da ostanemo v
evropskem prostoru). Prišlo je s svojo pripovedjo o odrešenju, o Jezusu
kot Kristusu kot Odrešeniku, ki je naznanjal prihod Božjega kraljestva
in odrešenje vsakega posameznika v večno življenje po Božji milosti,
izpričani in pridobljeni po Jezusu Kristusu. Od ljudi pri tem ni zahte-
valo, pa tudi nudilo jim ni, ničesar drugega kot vero/zaupanje v Boga
Očeta in Jezusa Kristusa ter njegov evangelij. Govorilo je o posledicah
oziroma drugi plati te vere: o hvaležnosti in ljubezni do Boga, ki naj se
kaže v odnosu do soljudi, v ljubezni in nesebičnem moralnem življenju
med ljudmi. Prišlo je s svojim zgodovinsko in neciklično pojmovanim
časom, ki je tekel enosmerno do Kristusovega prihoda in se nadaljeval
proti svojemu koncu, drugemu Kristusovemu prihodu, nastanku Bož-
jega kraljestva in poslednji Božji sodbi. Bogov v tej pripovedi ni bilo,
prav tako ne obredov, s katerimi bi ljudje komunicirali in sodelovali
z njimi in s katerimi bi si zagotavljali – skušali zagotoviti – pomoč pri
ohranjanju ali pridobivanju zaželenih skupnih ali zasebnih dobrin, od
materialnih, potrebnih za preživetje, do bogastva, plodnosti in rodnosti,
uspeha v trgovanju in vojni, vse do obnavljanja življenja in kozmičnega
reda sploh. Posebni obredi, ki jih je krščanstvo imelo od vsega začet-
ka – krst in skupno použivanje kruha in vina po Jezusovem naročilu
v njegov spomin – so uvajali v novo, odrešeno življenje in združevali
ljudi s Kristusom in med seboj, niso pa nudili nobene druge (po)moči.
Iz evangelijev je odzvanjalo: »Mislite najprej na Božje kraljestvo in vse
122
(Seveda je tak svet bogov, duhov, sil in razmerij ljudi do njih le redko
domišljen. Ne glede na različne bolj ali manj uspele poizkuse različnih
izdelanih mitologij se običajno v zavesti in delovanju ljudi prepletajo
različne, tudi nasprotujoče si pripovedi in prakse).
Poganska kozmična religioznost in krščanstvo
V tak svet, v tak religiozni kozmos in tako (praviloma ciklično) do-
jemani čas, v tak svet poganske kozmične religioznosti, njenih mitov in
ritualov, je prišlo krščanstvo. Lahko bi rekli, da je prišlo dvakrat: ko je
iz judovskega okolja svojega nastanka iskalo poti v tedanji helenistični,
grško-rimski svet in ko se je (že izoblikovano v svojih temeljnih potezah)
širilo med keltskimi, germanskimi, slovanskimi ljudstvi (da ostanemo v
evropskem prostoru). Prišlo je s svojo pripovedjo o odrešenju, o Jezusu
kot Kristusu kot Odrešeniku, ki je naznanjal prihod Božjega kraljestva
in odrešenje vsakega posameznika v večno življenje po Božji milosti,
izpričani in pridobljeni po Jezusu Kristusu. Od ljudi pri tem ni zahte-
valo, pa tudi nudilo jim ni, ničesar drugega kot vero/zaupanje v Boga
Očeta in Jezusa Kristusa ter njegov evangelij. Govorilo je o posledicah
oziroma drugi plati te vere: o hvaležnosti in ljubezni do Boga, ki naj se
kaže v odnosu do soljudi, v ljubezni in nesebičnem moralnem življenju
med ljudmi. Prišlo je s svojim zgodovinsko in neciklično pojmovanim
časom, ki je tekel enosmerno do Kristusovega prihoda in se nadaljeval
proti svojemu koncu, drugemu Kristusovemu prihodu, nastanku Bož-
jega kraljestva in poslednji Božji sodbi. Bogov v tej pripovedi ni bilo,
prav tako ne obredov, s katerimi bi ljudje komunicirali in sodelovali
z njimi in s katerimi bi si zagotavljali – skušali zagotoviti – pomoč pri
ohranjanju ali pridobivanju zaželenih skupnih ali zasebnih dobrin, od
materialnih, potrebnih za preživetje, do bogastva, plodnosti in rodnosti,
uspeha v trgovanju in vojni, vse do obnavljanja življenja in kozmičnega
reda sploh. Posebni obredi, ki jih je krščanstvo imelo od vsega začet-
ka – krst in skupno použivanje kruha in vina po Jezusovem naročilu
v njegov spomin – so uvajali v novo, odrešeno življenje in združevali
ljudi s Kristusom in med seboj, niso pa nudili nobene druge (po)moči.
Iz evangelijev je odzvanjalo: »Mislite najprej na Božje kraljestvo in vse
122
