Page 47 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 47
Tomaž Jurca
pri maloštevilnih preostalih krivoverskih skupinah v Italiji izoblikovali
jasnejši konfesionalni obrisi, ki so bili pogosto blizu kalvinizmu. K temu
so prispevali, kot je zapisal Cantimori:
[N]e samo geografska bližina in tesni trgovski stiki, ne zgolj od
ločitev valdencev, da sprejmejo kalvinistične nauke […] ne samo splošne
humanistične značilnosti, radikalizem in koherenca švicarskih naukov,
ampak tudi, kar zadeva prebivalce Lucce in Firenc, družbeno in poli-
tično ozadje švicarske reforme, ki je bilo skladno z republikanskimi
prepričanji Toskancev (Cantimori 1992, 40).
Italijo so v času pred koncilom tako zaznamovale povsem samosvoje
reformacijske poteze, idejno sicer sorodne z različnimi protestantskimi
nauki in cerkvami na severu, a le v redkih primerih nanje tudi institu-
cionalno vezane. Če so v piemontskih dolinah valdenci, ki so se že v 12.
stoletju zavzemali za neposredno branje evangelijev in uboštvo, leta 1532
tudi uradno pristopili k reformacijskemu gibanju, kakršno se je oblikovalo
v Švici in Franciji, se v Neaplju sledilci Juana de Valésa, čigar dela so bila
delno skladna z Lutrovimi nauki, niso navduševali nad verskim razkolom.
Izvirno moč tistega, kar bi lahko imenovali italijanska reformacija,
gre tako iskati prav v njeni začetni fazi, na katero je vplivala predvsem
Erazmova misel. Iz nje so vzklili pozivi k evangelijski svobodi, ki so se
zrcalili tako v humanistovih delih Enchiridion militis Christiani, Ratio seu
methodus perveniendi ad veram theologiam in Colloquia kot na straneh
Lutrovega spisa De libertate christiana. Erazmova misel o neskončnem
božjem usmiljenju je omilila nelagodje tesnobnega nauka o predestinaciji
in nedoumljivi božji volji ter na krilih pomirjujočega daru milosti odstrla
pot do odrešenja, ki je zagotovljeno vsem verujočim. Opravičenje po
veri je tako glavno sporočilo nemara najbolj emblematičnega besedila
italijanske reformacije Il beneficio di Cristo, »sladke knjižice«, kot jo je
imenoval Vergerij, ki je nastala v poduhovljenem okolju spiritualov in, za
razliko od drugih protestantskih del, ni vsebovala poglobljenih razprav
o naukih ali kritik papeštva, cerkve in njenega obredja. Namesto tega
je razlagala, da so v zmoti tisti, ki menijo, da si je odrešenje mogoče
prislužiti z deli na zemlji:
45
pri maloštevilnih preostalih krivoverskih skupinah v Italiji izoblikovali
jasnejši konfesionalni obrisi, ki so bili pogosto blizu kalvinizmu. K temu
so prispevali, kot je zapisal Cantimori:
[N]e samo geografska bližina in tesni trgovski stiki, ne zgolj od
ločitev valdencev, da sprejmejo kalvinistične nauke […] ne samo splošne
humanistične značilnosti, radikalizem in koherenca švicarskih naukov,
ampak tudi, kar zadeva prebivalce Lucce in Firenc, družbeno in poli-
tično ozadje švicarske reforme, ki je bilo skladno z republikanskimi
prepričanji Toskancev (Cantimori 1992, 40).
Italijo so v času pred koncilom tako zaznamovale povsem samosvoje
reformacijske poteze, idejno sicer sorodne z različnimi protestantskimi
nauki in cerkvami na severu, a le v redkih primerih nanje tudi institu-
cionalno vezane. Če so v piemontskih dolinah valdenci, ki so se že v 12.
stoletju zavzemali za neposredno branje evangelijev in uboštvo, leta 1532
tudi uradno pristopili k reformacijskemu gibanju, kakršno se je oblikovalo
v Švici in Franciji, se v Neaplju sledilci Juana de Valésa, čigar dela so bila
delno skladna z Lutrovimi nauki, niso navduševali nad verskim razkolom.
Izvirno moč tistega, kar bi lahko imenovali italijanska reformacija,
gre tako iskati prav v njeni začetni fazi, na katero je vplivala predvsem
Erazmova misel. Iz nje so vzklili pozivi k evangelijski svobodi, ki so se
zrcalili tako v humanistovih delih Enchiridion militis Christiani, Ratio seu
methodus perveniendi ad veram theologiam in Colloquia kot na straneh
Lutrovega spisa De libertate christiana. Erazmova misel o neskončnem
božjem usmiljenju je omilila nelagodje tesnobnega nauka o predestinaciji
in nedoumljivi božji volji ter na krilih pomirjujočega daru milosti odstrla
pot do odrešenja, ki je zagotovljeno vsem verujočim. Opravičenje po
veri je tako glavno sporočilo nemara najbolj emblematičnega besedila
italijanske reformacije Il beneficio di Cristo, »sladke knjižice«, kot jo je
imenoval Vergerij, ki je nastala v poduhovljenem okolju spiritualov in, za
razliko od drugih protestantskih del, ni vsebovala poglobljenih razprav
o naukih ali kritik papeštva, cerkve in njenega obredja. Namesto tega
je razlagala, da so v zmoti tisti, ki menijo, da si je odrešenje mogoče
prislužiti z deli na zemlji:
45
