Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Tako nam je naš Bog, Oče poln usmiljenja, ki ga je ganilo naše
trpljenje, podaril svojega edinega sina, ki nas je osvobodil strupa
kače. S tem, ko smo ga sprejeli, smo poskrbeli za naš blagoslov in
opravičenje ter se odrekli vsem zunanjim dejanjem, ki naj bi vodila
k temu namenu. Sprejmimo, dragi bratje, pravičnost Jezusa Kristusa,
posvojimo jo s pomočjo vere in bodimo prepričani, da smo pravični
zaradi zaslug Kristusa in ne zavoljo naših del. Živimo veselo in mir-
no v spoznanju, da Jezusova pravičnost izniči vse naše krivice in nas
naredi za dobre in pravične pred božjim obličjem. (Da Mantova in
Flaminio 2009, 41)
Knjižica, ki se opira na mistično teologijo Španca Juana de Valdésa
(ok. 1505–1541), je sicer blizu nekaterim mislim severnih reformatorjev,
a bi jo težko uvrstili v okvir luteranske, kalvinistične ali katere druge
od protestantskih veroizpovedi in prav tako je ne bi mogli označiti za
primer italijanskega evangelizma. Nemara pa se njen uspeh skriva prav
v večplastnosti in različnih virih, iz katerih črpa navdih, ter v specifičnih
odgovorih, s katerimi se odziva na tedanji zgodovinski kontekst in versko
krizo Italije. Delo Il Beneficio di Cristo so prvič natisnili v Benetkah leta
1543, potem ko je izvirno besedilo benediktinca Fontaninija, ki je nas-
talo v Valdésovem krogu v Neaplju, uredil ugledni literat Marcantonio
Flaminio in mu verjetno dodal nekatere misli iz Calvinove Institutio.
Flaminio je svoje delo opravil v Viterbu, kjer ga je gostil Reginald Pole,
ki bi moral skupaj s kardinalom Moronejem leta 1542 odpreti prvo za-
sedanje Tridentinskega koncila, do katerega pa takrat ni prišlo. Skoraj
zagotovo sta oba visoka prelata s svojimi sodelavci poskrbela za tisk
Beneficia in, če gre verjeti Vergeriju, naj bi v prvih šestih letih samo v
Benetkah prodali kar 40.000 izvodov omenjene knjižice, ki se je leta
1549 znašla na prvem italijanskem seznamu prepovedanih knjig. Prav
sodelovanje Polea in Moroneja, katerih imeni je bilo med letoma 1549
in 1555 zaslediti tudi med resnimi kandidati za papeža, daje omenjeni
epizodi poseben, a obenem značilen »italijanski« pridih. Beneficio, ki
so ga obsodili na Tridentinskem koncilu, sta pomagala natisniti prav
papeška legata, katerih naloga je bila voditi zbor, kar priča o dejstvu,
da so novi nauki prodrli globoko v srce cerkvene institucije in zamajali
same temelje Rimske cerkve.
46
Tako nam je naš Bog, Oče poln usmiljenja, ki ga je ganilo naše
trpljenje, podaril svojega edinega sina, ki nas je osvobodil strupa
kače. S tem, ko smo ga sprejeli, smo poskrbeli za naš blagoslov in
opravičenje ter se odrekli vsem zunanjim dejanjem, ki naj bi vodila
k temu namenu. Sprejmimo, dragi bratje, pravičnost Jezusa Kristusa,
posvojimo jo s pomočjo vere in bodimo prepričani, da smo pravični
zaradi zaslug Kristusa in ne zavoljo naših del. Živimo veselo in mir-
no v spoznanju, da Jezusova pravičnost izniči vse naše krivice in nas
naredi za dobre in pravične pred božjim obličjem. (Da Mantova in
Flaminio 2009, 41)
Knjižica, ki se opira na mistično teologijo Španca Juana de Valdésa
(ok. 1505–1541), je sicer blizu nekaterim mislim severnih reformatorjev,
a bi jo težko uvrstili v okvir luteranske, kalvinistične ali katere druge
od protestantskih veroizpovedi in prav tako je ne bi mogli označiti za
primer italijanskega evangelizma. Nemara pa se njen uspeh skriva prav
v večplastnosti in različnih virih, iz katerih črpa navdih, ter v specifičnih
odgovorih, s katerimi se odziva na tedanji zgodovinski kontekst in versko
krizo Italije. Delo Il Beneficio di Cristo so prvič natisnili v Benetkah leta
1543, potem ko je izvirno besedilo benediktinca Fontaninija, ki je nas-
talo v Valdésovem krogu v Neaplju, uredil ugledni literat Marcantonio
Flaminio in mu verjetno dodal nekatere misli iz Calvinove Institutio.
Flaminio je svoje delo opravil v Viterbu, kjer ga je gostil Reginald Pole,
ki bi moral skupaj s kardinalom Moronejem leta 1542 odpreti prvo za-
sedanje Tridentinskega koncila, do katerega pa takrat ni prišlo. Skoraj
zagotovo sta oba visoka prelata s svojimi sodelavci poskrbela za tisk
Beneficia in, če gre verjeti Vergeriju, naj bi v prvih šestih letih samo v
Benetkah prodali kar 40.000 izvodov omenjene knjižice, ki se je leta
1549 znašla na prvem italijanskem seznamu prepovedanih knjig. Prav
sodelovanje Polea in Moroneja, katerih imeni je bilo med letoma 1549
in 1555 zaslediti tudi med resnimi kandidati za papeža, daje omenjeni
epizodi poseben, a obenem značilen »italijanski« pridih. Beneficio, ki
so ga obsodili na Tridentinskem koncilu, sta pomagala natisniti prav
papeška legata, katerih naloga je bila voditi zbor, kar priča o dejstvu,
da so novi nauki prodrli globoko v srce cerkvene institucije in zamajali
same temelje Rimske cerkve.
46
