Page 49 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 49
Tomaž Jurca
Kot rečeno, je bil odziv papeškega dvora na širjenje Lutrovih naukov s
severa razmeroma počasen, saj si je saški menih, ki si je drznil kritizirati
razkošni medičejski Rim, sprva prislužil samo nekaj ostrih pripomb in
namrščenih pogledov. Šele strahovita izkušnja oplenjenja Rima leta 1527
je prinesla zasuk v razmišljanju, kar je jasno ponazarjala tudi dolga brada,
ki si jo je po dogodku v znamenje žalovanja pustil Klement VII. Lute-
ranska nevarnost se je (tudi zaradi spleta določenih političnih okoliščin)
tako neposredno uresničila v samem srcu Italije in simbolu zahodnega
krščanstva, nad katerim so svojo jezo tistega leta stresli cesarski lanc-
knehti. Oplenjenje, ki ga je spremljalo skrunjenje rimskih cerkva, relikvij
in umetnin, so videli kot božjo kazen za grehe papeškega dvora, in tako je
na ruševinah večnega mesta kmalu zraslo spoznanje o nujnosti korenite
in učinkovite cerkvene prenove in capite et in membris. Poleg znanih
dejstev in ukrepov, povezanih s tridentinsko protireformacijo, ki sta jo
v veliki meri zaznamovala predvsem ustanovitev novih meniških redov
in strogo uveljavljanje sklepov zbora, pa velja na tem mestu opozoriti
tudi na dve najprej vzporedni, nato pa vedno bolj razhajajoči se struji,
v okviru katerih je potekala prenova. Prva se je zavzemala izključno za
učinkovit boj proti krivovercem, druga pa je bila pripravljena preučiti
naravo sporov in razhajanj ter ob odprtem dialogu s protestanti iskati
skupen jezik in pot k spravi. Na čelo prve struje je kmalu stopil Gian
Pietro Carafa, član ugledne rodbine kardinalov, eden od ustanoviteljev
teatincev in glavni pobudnik za ustanovitev Svetega oficija, ki se je pod
njegovim vodstvom kmalu otresel papeževega nadzora. Bolj raznolika
je bila druga struja, ki so jo v veliki meri zaznamovali beneško okolje in
humanistični krogi, zbrani okoli uglednega literata in kardinala Pietra
Bemba ter vplivnega diplomata in prelata Gaspara Contarinija. Contarini
je za Pavla III. kmalu prevzel vodenje nove papeške politike, ki naj bi po
omahljivem Klementu VII., čigar pontifikat je Berni označil za »polnega
praznih besed brez učinka« (Berni 1934, 76), odločno zastavila koncilsko
obdobje in cerkvenemu vrhu povrnila ugled. Njegova naloga je bila tudi
vodenje komisije za prenovo, ki jo je ustanovil papež iz rodbine Farnese,
in je spomladi leta 1537 sestavila poročilo o različnih nepravilnostih v
Cerkvi z naslovom Consilium de emendanda Ecclesia. Pod poročilo so
se med drugimi podpisali tudi Gian Pietro Carafa, Girolamo Aleandro,
47
Kot rečeno, je bil odziv papeškega dvora na širjenje Lutrovih naukov s
severa razmeroma počasen, saj si je saški menih, ki si je drznil kritizirati
razkošni medičejski Rim, sprva prislužil samo nekaj ostrih pripomb in
namrščenih pogledov. Šele strahovita izkušnja oplenjenja Rima leta 1527
je prinesla zasuk v razmišljanju, kar je jasno ponazarjala tudi dolga brada,
ki si jo je po dogodku v znamenje žalovanja pustil Klement VII. Lute-
ranska nevarnost se je (tudi zaradi spleta določenih političnih okoliščin)
tako neposredno uresničila v samem srcu Italije in simbolu zahodnega
krščanstva, nad katerim so svojo jezo tistega leta stresli cesarski lanc-
knehti. Oplenjenje, ki ga je spremljalo skrunjenje rimskih cerkva, relikvij
in umetnin, so videli kot božjo kazen za grehe papeškega dvora, in tako je
na ruševinah večnega mesta kmalu zraslo spoznanje o nujnosti korenite
in učinkovite cerkvene prenove in capite et in membris. Poleg znanih
dejstev in ukrepov, povezanih s tridentinsko protireformacijo, ki sta jo
v veliki meri zaznamovala predvsem ustanovitev novih meniških redov
in strogo uveljavljanje sklepov zbora, pa velja na tem mestu opozoriti
tudi na dve najprej vzporedni, nato pa vedno bolj razhajajoči se struji,
v okviru katerih je potekala prenova. Prva se je zavzemala izključno za
učinkovit boj proti krivovercem, druga pa je bila pripravljena preučiti
naravo sporov in razhajanj ter ob odprtem dialogu s protestanti iskati
skupen jezik in pot k spravi. Na čelo prve struje je kmalu stopil Gian
Pietro Carafa, član ugledne rodbine kardinalov, eden od ustanoviteljev
teatincev in glavni pobudnik za ustanovitev Svetega oficija, ki se je pod
njegovim vodstvom kmalu otresel papeževega nadzora. Bolj raznolika
je bila druga struja, ki so jo v veliki meri zaznamovali beneško okolje in
humanistični krogi, zbrani okoli uglednega literata in kardinala Pietra
Bemba ter vplivnega diplomata in prelata Gaspara Contarinija. Contarini
je za Pavla III. kmalu prevzel vodenje nove papeške politike, ki naj bi po
omahljivem Klementu VII., čigar pontifikat je Berni označil za »polnega
praznih besed brez učinka« (Berni 1934, 76), odločno zastavila koncilsko
obdobje in cerkvenemu vrhu povrnila ugled. Njegova naloga je bila tudi
vodenje komisije za prenovo, ki jo je ustanovil papež iz rodbine Farnese,
in je spomladi leta 1537 sestavila poročilo o različnih nepravilnostih v
Cerkvi z naslovom Consilium de emendanda Ecclesia. Pod poročilo so
se med drugimi podpisali tudi Gian Pietro Carafa, Girolamo Aleandro,
47
