Page 113 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 113
matjaž črnivec
kušnji – za razliko od katerih drugih – torej ne gre za določeno poseb-
no ali zasebno razodetje, ki je namenjeno samo nekaterim, ampak gre
ravno za splošno razodetje Boga vsem, ki pa že po svoji naravi vedno
znova postaja to konkretno, osebno eksistencialno izkustvo. Gre za pa-
radoksen, splošno-konkreten, javno-privaten dogodek.
Takšna je torej kratka splošna opredelitev mistike Božje besede, ki
je značilna za reformacijo. Za njeno natančnejšo vsebinsko opredelitev
jo lahko nadalje opazujemo z naslednjih štirih vidikov, ki so hkrati šti-
ri pojavne oblike Božje besede.
I. Jezus
Nadaljnji ključni uvid reformacije je, da Božja beseda ni nekaj sploš
nega oziroma abstraktnega, ampak ima svoje žarišče, svoje opredme-
tenje, svojo odločilno konkretizacijo, dobesedno utelešenje v osebi Je-
zusa iz Nazareta. Solus Christus! Najprej in predvsem je Božja Beseda
kar Jezus osebno. On je večni Lógos, Bog v svojem stvariteljskem izha-
janju iz samega sebe, mogočna stvariteljska Beseda, Božja Modrost, ki
vzpostavlja in ohranja ves svet (prim. Heb 1,2–3; Kol 1,17), od katere
drhti, vibrira, diha vse vesolje. Toda »Božji Logos je postal človek, da bi
človek lahko postal bog« (Atanazij, O učlovečenju Besede 54,3, v Loski
2008, 113).16 Po učlovečenju Logosa v Jezusu iz Nazareta je on živa in
oživljajoča Beseda, ki jo Bog izgovarja vsemu človeštvu. »Jezus!« je Bož-
je sporočilo in Božja zapoved za vse ljudi in zato tudi za vsakega po-
sameznika. Z Jezusom Bog pravi vsakomur: »Njega poslušajte, njemu
morate zaupati, takšni morate biti, tako morate misliti, hoteti, govoriti,
tako morate živeti in tako morate umreti – kakor Jezus. In tako mora-
te vstati od mrtvih!« To vse pa ne v lastni človeški moči, ampak ravno
v moči stvariteljskega Božjega ukaza, ki je Jezus in ki ga Jezus izgovar-
16 Gre za izjavo, ki je postala nekakšen temeljni kamen vse krščanske mistike, še posebej na
Vzhodu (glej zgornjo opombo o »poboženju«). Povzema jo tudi »Luthrova« Nemška teologija:
»Zato je Bog vase privzel človeško naravo ali človeškost in se je počlovečil in človek je bil po-
bož(anstv)en.« (Nemška 2017, 29) Nanjo se Luther navezuje tudi še v poznejših spisih: »Kris-
tusovo telesno rojstvo povsod pomeni njegovo duhovno rojstvo, kako je bil rojen on v nas in
mi v njem« (Luther [1522] 1910, 619).
343
kušnji – za razliko od katerih drugih – torej ne gre za določeno poseb-
no ali zasebno razodetje, ki je namenjeno samo nekaterim, ampak gre
ravno za splošno razodetje Boga vsem, ki pa že po svoji naravi vedno
znova postaja to konkretno, osebno eksistencialno izkustvo. Gre za pa-
radoksen, splošno-konkreten, javno-privaten dogodek.
Takšna je torej kratka splošna opredelitev mistike Božje besede, ki
je značilna za reformacijo. Za njeno natančnejšo vsebinsko opredelitev
jo lahko nadalje opazujemo z naslednjih štirih vidikov, ki so hkrati šti-
ri pojavne oblike Božje besede.
I. Jezus
Nadaljnji ključni uvid reformacije je, da Božja beseda ni nekaj sploš
nega oziroma abstraktnega, ampak ima svoje žarišče, svoje opredme-
tenje, svojo odločilno konkretizacijo, dobesedno utelešenje v osebi Je-
zusa iz Nazareta. Solus Christus! Najprej in predvsem je Božja Beseda
kar Jezus osebno. On je večni Lógos, Bog v svojem stvariteljskem izha-
janju iz samega sebe, mogočna stvariteljska Beseda, Božja Modrost, ki
vzpostavlja in ohranja ves svet (prim. Heb 1,2–3; Kol 1,17), od katere
drhti, vibrira, diha vse vesolje. Toda »Božji Logos je postal človek, da bi
človek lahko postal bog« (Atanazij, O učlovečenju Besede 54,3, v Loski
2008, 113).16 Po učlovečenju Logosa v Jezusu iz Nazareta je on živa in
oživljajoča Beseda, ki jo Bog izgovarja vsemu človeštvu. »Jezus!« je Bož-
je sporočilo in Božja zapoved za vse ljudi in zato tudi za vsakega po-
sameznika. Z Jezusom Bog pravi vsakomur: »Njega poslušajte, njemu
morate zaupati, takšni morate biti, tako morate misliti, hoteti, govoriti,
tako morate živeti in tako morate umreti – kakor Jezus. In tako mora-
te vstati od mrtvih!« To vse pa ne v lastni človeški moči, ampak ravno
v moči stvariteljskega Božjega ukaza, ki je Jezus in ki ga Jezus izgovar-
16 Gre za izjavo, ki je postala nekakšen temeljni kamen vse krščanske mistike, še posebej na
Vzhodu (glej zgornjo opombo o »poboženju«). Povzema jo tudi »Luthrova« Nemška teologija:
»Zato je Bog vase privzel človeško naravo ali človeškost in se je počlovečil in človek je bil po-
bož(anstv)en.« (Nemška 2017, 29) Nanjo se Luther navezuje tudi še v poznejših spisih: »Kris-
tusovo telesno rojstvo povsod pomeni njegovo duhovno rojstvo, kako je bil rojen on v nas in
mi v njem« (Luther [1522] 1910, 619).
343
