Page 114 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 114
razprave, študije
ja v verujočega. Ta živa Beseda je hkrati Božji Duh, ki ustvarja življenje.
Jezus sam je rekel: »Besede, ki sem vam jih govoril, so Duh in življen
je.« (Jn 6,63) Na človeški strani je potrebna zgolj poslušnost vere, ki je
izenačena z ljubečim sprejemanjem Kristusa. S takšno vero Božja Be-
seda, Jezus, postane del človeka – njegov glavni, konstitutivni del, ki ga
prerojeva in preobraža v podobo Božjega Sina. »Če me kdo ljubi, se bo
držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebi-
vala pri njem.« (Jn 14,23)
Zato pri tem nikakor ne gre zgolj za zunanjo oziroma intelektual-
no poslušnost, ki bi se izražala predvsem v določenem razumevanju
ali moralnem ravnanju, ampak gre za takšno vrsto poslušnosti, ki on-
tološko preobraža verujočega, saj ta beseda sama postane vir novega
življenja, nove ontološke utemeljenosti njega samega.
Temeljna oblika mistike Božje Besede je torej srečanje in združitev
človeka z Jezusom-kot-Božjo-Besedo. Tako je bogočlovek Jezus osnov-
ni in v bistvu edini zakrament, »sveto sredstvo«, ki združuje Boga in
človeka – ker sta tam Bog in človek že nepreklicno združena. Vse dru-
go, kar bi se še lahko imenovalo zakrament, je to le v pogojnem smislu,
tako, da je na neki poseben način udeleženo v tem prvem zakramen-
tu. To misel zasledimo pri Luthru,17 odseva pa tudi v poudarku mno-
gih reformatorjev različnih dob, ki kličejo k preprostemu sledenju Je-
zusu, k neposrednemu stiku oziroma odnosu z njim, k čisti poslušnosti
in ljubezenski predanosti njemu kot Ženinu. »Kot čisto devico sem vas
zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj. Bojim pa
se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do
Kristusa« (2 Kor 11,2–3). Metafora Ženina deluje zakramentalno, ker se
Kristus prek nje razkriva kot novi cilj, h kateremu se obračajo človeške
želje in afekti, se pravi gre za sredstvo milosti, ki v povsem praktičnem
smislu posvečuje in pobožuje človeško osebo.
Na besedni ravni se ta osnovna oblika mistike navezuje na eno samo
besedo, na ime »Jezus«. To ime Bog kliče človeku in to ime kliče člo-
vek v molitvi (prim. Rim 10,13). Verjetno ni naključje, da se nekate-
17 »V Luthrovih očeh Kristusovemu rojstvu ne pritiče samo eksemplarični, temveč dejansko tudi
zakramentalni pomen« (Haas 1986, 200).
344
ja v verujočega. Ta živa Beseda je hkrati Božji Duh, ki ustvarja življenje.
Jezus sam je rekel: »Besede, ki sem vam jih govoril, so Duh in življen
je.« (Jn 6,63) Na človeški strani je potrebna zgolj poslušnost vere, ki je
izenačena z ljubečim sprejemanjem Kristusa. S takšno vero Božja Be-
seda, Jezus, postane del človeka – njegov glavni, konstitutivni del, ki ga
prerojeva in preobraža v podobo Božjega Sina. »Če me kdo ljubi, se bo
držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebi-
vala pri njem.« (Jn 14,23)
Zato pri tem nikakor ne gre zgolj za zunanjo oziroma intelektual-
no poslušnost, ki bi se izražala predvsem v določenem razumevanju
ali moralnem ravnanju, ampak gre za takšno vrsto poslušnosti, ki on-
tološko preobraža verujočega, saj ta beseda sama postane vir novega
življenja, nove ontološke utemeljenosti njega samega.
Temeljna oblika mistike Božje Besede je torej srečanje in združitev
človeka z Jezusom-kot-Božjo-Besedo. Tako je bogočlovek Jezus osnov-
ni in v bistvu edini zakrament, »sveto sredstvo«, ki združuje Boga in
človeka – ker sta tam Bog in človek že nepreklicno združena. Vse dru-
go, kar bi se še lahko imenovalo zakrament, je to le v pogojnem smislu,
tako, da je na neki poseben način udeleženo v tem prvem zakramen-
tu. To misel zasledimo pri Luthru,17 odseva pa tudi v poudarku mno-
gih reformatorjev različnih dob, ki kličejo k preprostemu sledenju Je-
zusu, k neposrednemu stiku oziroma odnosu z njim, k čisti poslušnosti
in ljubezenski predanosti njemu kot Ženinu. »Kot čisto devico sem vas
zaročil z enim možem, Kristusom, da bi vas postavil predenj. Bojim pa
se, da se ne bi vaše misli skazile in oddaljile od preprostosti, čistosti do
Kristusa« (2 Kor 11,2–3). Metafora Ženina deluje zakramentalno, ker se
Kristus prek nje razkriva kot novi cilj, h kateremu se obračajo človeške
želje in afekti, se pravi gre za sredstvo milosti, ki v povsem praktičnem
smislu posvečuje in pobožuje človeško osebo.
Na besedni ravni se ta osnovna oblika mistike navezuje na eno samo
besedo, na ime »Jezus«. To ime Bog kliče človeku in to ime kliče člo-
vek v molitvi (prim. Rim 10,13). Verjetno ni naključje, da se nekate-
17 »V Luthrovih očeh Kristusovemu rojstvu ne pritiče samo eksemplarični, temveč dejansko tudi
zakramentalni pomen« (Haas 1986, 200).
344
