Page 116 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 116
razprave, študije
Božja sodba nad vsem svetom« (Barth 2002, 28). Prva beseda evange-
lija pravi vsakomur: tam, na tistem križu, bi moral trpeti in umreti ti.
Evangelij je torej najprej silovit Božji »Ne!« – ostra, dokončna, vesolj-
na sodba nad vsem grehom in vsem »mesom«. Pred Bogom se samo od
sebe ne more opravičiti »nobeno meso« (Rim 3,20). Prvi klic evangeli-
ja je torej ukaz usmrtitve, klic k smrti, vendar smrti skupaj z Jezusom,
v priznavanju pravične Božje sodbe. Zato je Jezus svoj razglas evange-
lija začel z brezpogojnim klicem k spokorjenju (prim. Mr 1,15); podob-
no tudi pozneje Peter (prim. Apd 2,38). Prva beseda evangelija je torej
Božji mogočni ukaz, ki umori, odstrani, uniči vse, kar je staro, grešno,
uporno, sebično, samopravično.
Toda križ, paradoksno, ne razodeva samo Božje sodbe, temveč
hkrati tudi Božjo ljubezen, Božji skrajni izstop iz samega sebe, vse do
krika: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34), ki naznačuje neko neza-
misljivo razpoko v Bogu samem – iz ljubezni do človeka. Že ta prva be-
seda evangelija ima torej kljub in ravno v svoji neizprosni ostrini nara-
vo ljubezni, ki kliče k posnemanju, združitvi s Kristusom in ontološki
spremembi bivanja: »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili
takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato,
da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl
in bil obujen.« (2 Kor 5,14–15)
Za vse, ki Božje delo usmrtitve na križu sprejmejo na sebi, to hkra-
ti pomeni tudi že besedo opravičenja, osvoboditve, rešitve iz suženjstva
in prehod v nov način bivanja. Druga beseda evangelija je namreč ukaz:
»Živi!« Vstali Kristus pomeni nepreklicni začetek novega življenja, ki
nima konca – pravega, opravičenega, dobrega življenja, ki ima Božjo
naravo, ki je v ljubezni združeno z Bogom kot Očetom, ki z veseljem
posluša in uresničuje vse, kar pravi Oče, ter se neprestano napaja iz
Božjega preobilnega vrelca milosti. Tudi tukaj beseda evangelija pravi
vsakomur: tako moraš vstati, vstajaš in si po veri že vstal tudi ti.
V človeku, ki veruje evangeliju, evangelij sam postane močna in de-
lujoča Božja beseda, ki v njem dejansko vzpostavlja resničnost, o kate-
ri govori. Po veri, zgolj po veri, brez vsakršnih človeških zaslug, kot utr-
pevanje Boga. Tak človek je zgolj v moči Božje besede s Kristusom eno,
je v Kristusu in Kristus je v njem.
346
Božja sodba nad vsem svetom« (Barth 2002, 28). Prva beseda evange-
lija pravi vsakomur: tam, na tistem križu, bi moral trpeti in umreti ti.
Evangelij je torej najprej silovit Božji »Ne!« – ostra, dokončna, vesolj-
na sodba nad vsem grehom in vsem »mesom«. Pred Bogom se samo od
sebe ne more opravičiti »nobeno meso« (Rim 3,20). Prvi klic evangeli-
ja je torej ukaz usmrtitve, klic k smrti, vendar smrti skupaj z Jezusom,
v priznavanju pravične Božje sodbe. Zato je Jezus svoj razglas evange-
lija začel z brezpogojnim klicem k spokorjenju (prim. Mr 1,15); podob-
no tudi pozneje Peter (prim. Apd 2,38). Prva beseda evangelija je torej
Božji mogočni ukaz, ki umori, odstrani, uniči vse, kar je staro, grešno,
uporno, sebično, samopravično.
Toda križ, paradoksno, ne razodeva samo Božje sodbe, temveč
hkrati tudi Božjo ljubezen, Božji skrajni izstop iz samega sebe, vse do
krika: »Eloí, Eloí, lemá sabahtáni?« (Mr 15,34), ki naznačuje neko neza-
misljivo razpoko v Bogu samem – iz ljubezni do človeka. Že ta prva be-
seda evangelija ima torej kljub in ravno v svoji neizprosni ostrini nara-
vo ljubezni, ki kliče k posnemanju, združitvi s Kristusom in ontološki
spremembi bivanja: »Kristusova ljubezen nas stiska, saj smo presodili
takole: eden je umrl za vse in zato so umrli vsi. Za vse pa je umrl zato,
da tisti, ki živijo, ne bi živeli več zase, ampak za tistega, ki je zanje umrl
in bil obujen.« (2 Kor 5,14–15)
Za vse, ki Božje delo usmrtitve na križu sprejmejo na sebi, to hkra-
ti pomeni tudi že besedo opravičenja, osvoboditve, rešitve iz suženjstva
in prehod v nov način bivanja. Druga beseda evangelija je namreč ukaz:
»Živi!« Vstali Kristus pomeni nepreklicni začetek novega življenja, ki
nima konca – pravega, opravičenega, dobrega življenja, ki ima Božjo
naravo, ki je v ljubezni združeno z Bogom kot Očetom, ki z veseljem
posluša in uresničuje vse, kar pravi Oče, ter se neprestano napaja iz
Božjega preobilnega vrelca milosti. Tudi tukaj beseda evangelija pravi
vsakomur: tako moraš vstati, vstajaš in si po veri že vstal tudi ti.
V človeku, ki veruje evangeliju, evangelij sam postane močna in de-
lujoča Božja beseda, ki v njem dejansko vzpostavlja resničnost, o kate-
ri govori. Po veri, zgolj po veri, brez vsakršnih človeških zaslug, kot utr-
pevanje Boga. Tak človek je zgolj v moči Božje besede s Kristusom eno,
je v Kristusu in Kristus je v njem.
346
