Page 117 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 117
matjaž črnivec
V tako razumljenem in apliciranem evangeliju gre torej za resnič-
no združitev človeka z Bogom, torej za mistiko v pravem pomenu bese-
de. Poleg tega se ta združitev dogaja na skrivnosten način, ker človeka
v vsakem pogledu presega in je onkraj njegovega umevanja ali nadzora.
Ključni človekov odziv – za razliko od mnogih drugih mistik – je zgolj
poslušna vera, ki sprejema razodetje Kristusa in žívi Božji besedi do-
pušča, da opravi svoje kirurško delo na jazu verujočega.
Pri evangeliju se še posebej jasno vidi dvojna, paradoksna, splošno-
-konkretna in javno-zasebna narava tega mističnega dogodka. S tem
ko v konkretnem združenju z Jezusovo smrtjo na križu in z njegovim
vstajenjem od mrtvih utrpevam Boga, ni to Božje razodetje v Jezusu
nič manj splošno in moja eksistencialna izkušnja ni nič manj pristna in
osebna. Na to je po svoje opozoril že Luther: ta dvojni Božji poziv velja
vsem ljudem (evangelij je nujno javni razglas!), vendar prav zato velja
tudi vsakemu posamezniku, ki ga mora osebno sprejeti in se nanj od-
zvati. Kristusovo delo pro nobis mora postati pro me (Haas 1986, 201).
Zvesto poslušanje in sprejemanje Božjega evangelija torej dose-
že, da se končno srečata Božja in človeška zvestoba. Adamov potomec
se končno zaupno nasloni na svojega Stvarnika in Bog ima pred seboj
končno novega Adama, ki z veseljem izpolnjuje njegovo voljo in s tem
dosega namen stvarjenja. Tako je Božji cilj dosežen in tako je dosežen
tudi cilj/smisel/namen človeka. Človek se vrne k Bogu in Bog se vrne k
človeku – človek sam postane njegovo bivališče, sveti tempelj.
Tukaj moramo na kratko povzeti veliko svetopisemsko témo Bož-
jega prebivanja med ljudmi, ki je eden izmed pomembnih vidikov mi-
stike Božje besede. V raju Bog biva s človekom in govori z njim, vendar
greh to skupnost uniči. Bog začne »obiskovati« svoje izvoljene očake
in pri Mojzesu z zelo natančnimi navodili in z veliko prelivanja krvi(!)
vzpostavi svojo trajno navzočnost med Izraelci v shodnem šotoru. Na
vrhuncu Izraelove zgodbe, pod kraljem Salomonom, ta premični šo-
tor zamenja trdno zgrajeni tempelj »na Sionu, ki si ga je Bog izvolil za
svoje bivališče« (prim. Ps 132,13–14). Toda zgodba Božjega ljudstva se
pod naslednjimi kralji obrne navzdol, dokler v času babilonskega iz-
gnanstva, pred porušenjem templja, Božje veličastvo ne zapusti sve-
347
V tako razumljenem in apliciranem evangeliju gre torej za resnič-
no združitev človeka z Bogom, torej za mistiko v pravem pomenu bese-
de. Poleg tega se ta združitev dogaja na skrivnosten način, ker človeka
v vsakem pogledu presega in je onkraj njegovega umevanja ali nadzora.
Ključni človekov odziv – za razliko od mnogih drugih mistik – je zgolj
poslušna vera, ki sprejema razodetje Kristusa in žívi Božji besedi do-
pušča, da opravi svoje kirurško delo na jazu verujočega.
Pri evangeliju se še posebej jasno vidi dvojna, paradoksna, splošno-
-konkretna in javno-zasebna narava tega mističnega dogodka. S tem
ko v konkretnem združenju z Jezusovo smrtjo na križu in z njegovim
vstajenjem od mrtvih utrpevam Boga, ni to Božje razodetje v Jezusu
nič manj splošno in moja eksistencialna izkušnja ni nič manj pristna in
osebna. Na to je po svoje opozoril že Luther: ta dvojni Božji poziv velja
vsem ljudem (evangelij je nujno javni razglas!), vendar prav zato velja
tudi vsakemu posamezniku, ki ga mora osebno sprejeti in se nanj od-
zvati. Kristusovo delo pro nobis mora postati pro me (Haas 1986, 201).
Zvesto poslušanje in sprejemanje Božjega evangelija torej dose-
že, da se končno srečata Božja in človeška zvestoba. Adamov potomec
se končno zaupno nasloni na svojega Stvarnika in Bog ima pred seboj
končno novega Adama, ki z veseljem izpolnjuje njegovo voljo in s tem
dosega namen stvarjenja. Tako je Božji cilj dosežen in tako je dosežen
tudi cilj/smisel/namen človeka. Človek se vrne k Bogu in Bog se vrne k
človeku – človek sam postane njegovo bivališče, sveti tempelj.
Tukaj moramo na kratko povzeti veliko svetopisemsko témo Bož-
jega prebivanja med ljudmi, ki je eden izmed pomembnih vidikov mi-
stike Božje besede. V raju Bog biva s človekom in govori z njim, vendar
greh to skupnost uniči. Bog začne »obiskovati« svoje izvoljene očake
in pri Mojzesu z zelo natančnimi navodili in z veliko prelivanja krvi(!)
vzpostavi svojo trajno navzočnost med Izraelci v shodnem šotoru. Na
vrhuncu Izraelove zgodbe, pod kraljem Salomonom, ta premični šo-
tor zamenja trdno zgrajeni tempelj »na Sionu, ki si ga je Bog izvolil za
svoje bivališče« (prim. Ps 132,13–14). Toda zgodba Božjega ljudstva se
pod naslednjimi kralji obrne navzdol, dokler v času babilonskega iz-
gnanstva, pred porušenjem templja, Božje veličastvo ne zapusti sve-
347
