Page 119 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 119
matjaž črnivec
no v nerazrešeni napetosti prej omenjene dialektike).20 Tega eksisten-
cialnega dogodka samega po sebi ni mogoče analizirati oziroma raz-
ložiti in je torej strogo vzeto skrivnosten. Prav mističen pa je z vidika,
da v njem Božja beseda postane dejavna aktualnost v verujočem bral-
cu oziroma poslušalcu, ki vzpostavlja, obnavlja, utrjuje ali gradi njego-
vo novo naravo, ki jo je ustvarila stvariteljska dvorezna beseda evange-
lija. V tem izkustvu se Božja beseda dejansko kaže kot kruh, kot hrana
v pravem pomenu besede, saj vzdržuje, krepi in izgrajuje »novega člo-
veka« (Ef 4,24) oziroma »notranjega človeka« (2 Kor 4,16), kot ga tudi
imenuje Pavel.
Tudi tukaj je pomembna vzporednica s témo Božjega svetišča: po-
sebnost templja je bila, da je v najsvetejšem prostoru, med kerubi, bi-
val Božji glas (prim. 4 Mz 7,89). Če je človek, ki ga je Božji evangelij na
novo ustvaril, res pravo Božje svetišče, potem se mora tudi v njem čisto
zares slišati Božji glas. Jezus je rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas« (Jn
10,27). Ta živa Božja beseda poslušalca dela »božanskega« oziroma »po-
boženega« (prim. Jn 10,34–35), daje mu »božjo naravo« (prim. 2 Pt 1,3–
4). Osnovna duhovna praksa in tudi izkušnja reformacijske mistike je,
da se slišanje tega Glasu dogaja najprej in predvsem ob zvestem branju
Svetega pisma.
Če upoštevamo duhovni ustroj mistike Božje besede, bi torej lahko
rekli, da je v praktičnem smislu ključni protestantski zakrament Sveto
pismo. To je konkretno, predmetno, otipljivo, navzven povsem človeš-
ko orodje milosti, po katerem se nam posreduje sam Bog in po katerem
lahko človek pride v živi stik z njim.
IV. Pridiga
Toda reformatorji 16. stoletja Svetega pisma niso poimenovali »za
krament«, čeprav so mu z načelom sola Scriptura namenili vlogo naj-
višjega merila v razsojanju nauka. Razlog za to je bil morda, da je bilo
celotno Sveto pismo v tistem času predrago, da bi si ga lahko kupil vsak
20 Dialektičnemu razmerju med svetopisemskim besedilom in osebnim Božjim razodetjem
ustreza tudi prej omenjeno razlikovanje med »zunanjo« in »duhovno« Božjo besedo pri
Luthru.
349
no v nerazrešeni napetosti prej omenjene dialektike).20 Tega eksisten-
cialnega dogodka samega po sebi ni mogoče analizirati oziroma raz-
ložiti in je torej strogo vzeto skrivnosten. Prav mističen pa je z vidika,
da v njem Božja beseda postane dejavna aktualnost v verujočem bral-
cu oziroma poslušalcu, ki vzpostavlja, obnavlja, utrjuje ali gradi njego-
vo novo naravo, ki jo je ustvarila stvariteljska dvorezna beseda evange-
lija. V tem izkustvu se Božja beseda dejansko kaže kot kruh, kot hrana
v pravem pomenu besede, saj vzdržuje, krepi in izgrajuje »novega člo-
veka« (Ef 4,24) oziroma »notranjega človeka« (2 Kor 4,16), kot ga tudi
imenuje Pavel.
Tudi tukaj je pomembna vzporednica s témo Božjega svetišča: po-
sebnost templja je bila, da je v najsvetejšem prostoru, med kerubi, bi-
val Božji glas (prim. 4 Mz 7,89). Če je človek, ki ga je Božji evangelij na
novo ustvaril, res pravo Božje svetišče, potem se mora tudi v njem čisto
zares slišati Božji glas. Jezus je rekel: »Moje ovce poslušajo moj glas« (Jn
10,27). Ta živa Božja beseda poslušalca dela »božanskega« oziroma »po-
boženega« (prim. Jn 10,34–35), daje mu »božjo naravo« (prim. 2 Pt 1,3–
4). Osnovna duhovna praksa in tudi izkušnja reformacijske mistike je,
da se slišanje tega Glasu dogaja najprej in predvsem ob zvestem branju
Svetega pisma.
Če upoštevamo duhovni ustroj mistike Božje besede, bi torej lahko
rekli, da je v praktičnem smislu ključni protestantski zakrament Sveto
pismo. To je konkretno, predmetno, otipljivo, navzven povsem človeš-
ko orodje milosti, po katerem se nam posreduje sam Bog in po katerem
lahko človek pride v živi stik z njim.
IV. Pridiga
Toda reformatorji 16. stoletja Svetega pisma niso poimenovali »za
krament«, čeprav so mu z načelom sola Scriptura namenili vlogo naj-
višjega merila v razsojanju nauka. Razlog za to je bil morda, da je bilo
celotno Sveto pismo v tistem času predrago, da bi si ga lahko kupil vsak
20 Dialektičnemu razmerju med svetopisemskim besedilom in osebnim Božjim razodetjem
ustreza tudi prej omenjeno razlikovanje med »zunanjo« in »duhovno« Božjo besedo pri
Luthru.
349
