Page 120 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 120
razprave, študije
posameznik. Verjetneje pa je bil razlog drugje: reformatorji so se jasno
zavedali, da poleg tega predmetnega sredstva Božje besede že od začet-
ka krščanstva obstaja tudi osebno sredstvo Božje besede: to je oznanje-
valec evangelija oziroma pridigar.
V skladu z doslej povedanim namreč lahko rečemo, da se tudi v
krščanski pridigi dosledno nadaljuje mistika Božje besede. Preglejmo
njen celoten tek še enkrat: Božje sestopanje v svet, k človeku, za člove-
ka in v človeka, korenini v učlovečenju Božje Besede v Jezusu iz Naza-
reta ter v njegovi smrti na križu in vstajenju od mrtvih. Božji oživljajoči
Duh, ki ga prejmejo učenci takoj zatem, jih usposablja, da so pooblašče-
ne priče tega Božjega dejanja – priče »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8)
in, lahko bi dodali, do konca časov. Hkrati ta isti Duh prve priče nav-
dihne, kakor je že prej preroke, da to pričevanje tudi zapisujejo. Zapisa-
no pričevanje že kmalu, v drugem delu drugega stoletja, postane merilo
(kánon) cerkvenosti in cerkvenega oznanila. Poznejši oznanjevalci to-
rej nastopajo kot zvesti posredovalci zapisane Božje besede, v vsej njeni
raznolikosti in bogastvu, ki jo oznanjajo in navezujejo na različne člo-
veške okoliščine ravno v veri, da v tem dogodku ne bodo spregovori-
li oni, temveč sam Bog, ki je besedo poslal. »Pridigati evangelij ni nič
drugega, kakor da Kristus pride med nas oziroma privesti se h Kristu-
su.« (Luther [1522] 1910, 13–14) Pridiga naredi Kristusa prisotnega med
svojimi in njegove privede k njemu. Pridiga torej omogoča srečanje člo-
veka z Bogom.
Tudi tukaj ni ničesar samodejnega, ničesar samoumevnega. Nad
zvestim oznanjevanjem Božje besede ostaja obljuba, da bo spregovoril
Bog in tako prišel med svoje – obljuba, ki ni obveza in ki oznanjevalcu
ne omogoča prav nikakršne prilastitve božjega. Nasprotno, od pridi-
garja se zahteva popolna poslušnost vere, zvestoba (pístis) in samouki-
nitev v Kristusovem križu, da Božji besedi ne bi postavljal ovir.
Čeprav se sliši neverjetno, se po pričevanju Nove zaveze v zvesti
k rščanski pridigi resnično razodevata sam Bog in njegova moč (prim.
1 Kor 2,1–5). Od pridigarja se to izrecno pričakuje: »Če kdo govori, naj
to stori kakor [da so to] Božje besede/izreki« (1 Pt 4,11). Enako pojmo-
vanje potrjujejo tudi drugi zgodnjekrščanski spisi: »Kjer se […] oznanja
350
posameznik. Verjetneje pa je bil razlog drugje: reformatorji so se jasno
zavedali, da poleg tega predmetnega sredstva Božje besede že od začet-
ka krščanstva obstaja tudi osebno sredstvo Božje besede: to je oznanje-
valec evangelija oziroma pridigar.
V skladu z doslej povedanim namreč lahko rečemo, da se tudi v
krščanski pridigi dosledno nadaljuje mistika Božje besede. Preglejmo
njen celoten tek še enkrat: Božje sestopanje v svet, k človeku, za člove-
ka in v človeka, korenini v učlovečenju Božje Besede v Jezusu iz Naza-
reta ter v njegovi smrti na križu in vstajenju od mrtvih. Božji oživljajoči
Duh, ki ga prejmejo učenci takoj zatem, jih usposablja, da so pooblašče-
ne priče tega Božjega dejanja – priče »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8)
in, lahko bi dodali, do konca časov. Hkrati ta isti Duh prve priče nav-
dihne, kakor je že prej preroke, da to pričevanje tudi zapisujejo. Zapisa-
no pričevanje že kmalu, v drugem delu drugega stoletja, postane merilo
(kánon) cerkvenosti in cerkvenega oznanila. Poznejši oznanjevalci to-
rej nastopajo kot zvesti posredovalci zapisane Božje besede, v vsej njeni
raznolikosti in bogastvu, ki jo oznanjajo in navezujejo na različne člo-
veške okoliščine ravno v veri, da v tem dogodku ne bodo spregovori-
li oni, temveč sam Bog, ki je besedo poslal. »Pridigati evangelij ni nič
drugega, kakor da Kristus pride med nas oziroma privesti se h Kristu-
su.« (Luther [1522] 1910, 13–14) Pridiga naredi Kristusa prisotnega med
svojimi in njegove privede k njemu. Pridiga torej omogoča srečanje člo-
veka z Bogom.
Tudi tukaj ni ničesar samodejnega, ničesar samoumevnega. Nad
zvestim oznanjevanjem Božje besede ostaja obljuba, da bo spregovoril
Bog in tako prišel med svoje – obljuba, ki ni obveza in ki oznanjevalcu
ne omogoča prav nikakršne prilastitve božjega. Nasprotno, od pridi-
garja se zahteva popolna poslušnost vere, zvestoba (pístis) in samouki-
nitev v Kristusovem križu, da Božji besedi ne bi postavljal ovir.
Čeprav se sliši neverjetno, se po pričevanju Nove zaveze v zvesti
k rščanski pridigi resnično razodevata sam Bog in njegova moč (prim.
1 Kor 2,1–5). Od pridigarja se to izrecno pričakuje: »Če kdo govori, naj
to stori kakor [da so to] Božje besede/izreki« (1 Pt 4,11). Enako pojmo-
vanje potrjujejo tudi drugi zgodnjekrščanski spisi: »Kjer se […] oznanja
350
