Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 138
razprave, študije
ne moremo ustvariti. Zakramenti so za Luthra tisti dejavniki, ki vero
zdramijo (quae fidem exerceat).
To je nekakšen odgovor reformacijske teologije srednjeveškim teo-
logom, ki so učili, da je prejemnik zakramenta deležen milosti zaradi
same izvedbe (Vollzug) zakramenta in če se dejanju ne zoperstavlja.22 V
nasprotju z Luthrom Božja obljuba pri njih ne igra bistvene vloge.
Tretji konstitutivni element zakramenta je bila pri Luthru vera. Kot
bomo videli kasneje, tudi Trubar zelo veliko govori o tem. Augsburška
veroizpoved govori v trinajstem členu o rabi zakramenta:
Vom Brauch der Sakrament wird gelehrt, daß die Sakrament eingeſetzt
ſind nicht allein darum, daß ſie Zeichen ſein, dabei man äußerliche die
Chriſten kennen muge, ſondern daß es Zeichen und Zeugnus ſein gottlichs
Willens gegen uns, unſeren Glauben dadurch zu erwecken und zu ſtärken,
derhalben ſie auch Glauben fordern und dann recht gebraucht, ſo man´s
im Glauben empfäht und den Glauben dadurch ſtärket.23
In slovenski prevod:
O pomenu zakramentov učimo, da ti niso nastavljeni samo kot zna
menja, po katerih bi se kristjani prepoznali, temveč da so zakramenti zna-
menja in pričevanja nam veljavne božje volje. Po njih naj se budi in krepi
naša vera. Zato zakramenti zahtevajo tudi vero in se le takrat pravilno ra-
bijo, če se sprejmejo v veri in če se vera po njih krepi.24
Čeprav je v tem členu mišljen predvsem zakrament Svetega krsta,
je kljub temu potrebno izpostaviti pomembnost vere v zakramentih.
Kot pravi preučevalec Luthrove teologije o zakramentih Sabetta, vera
ne zadeva toliko veljavnosti, ampak predvsem delovanje zakramenta.25
22 Prim. WA 6, 572, 10.
23 BSLK 1998, 68.
24 Evangeličanski koledar,1980, 110.
25 Sabetta 2011, 57.
368
ne moremo ustvariti. Zakramenti so za Luthra tisti dejavniki, ki vero
zdramijo (quae fidem exerceat).
To je nekakšen odgovor reformacijske teologije srednjeveškim teo-
logom, ki so učili, da je prejemnik zakramenta deležen milosti zaradi
same izvedbe (Vollzug) zakramenta in če se dejanju ne zoperstavlja.22 V
nasprotju z Luthrom Božja obljuba pri njih ne igra bistvene vloge.
Tretji konstitutivni element zakramenta je bila pri Luthru vera. Kot
bomo videli kasneje, tudi Trubar zelo veliko govori o tem. Augsburška
veroizpoved govori v trinajstem členu o rabi zakramenta:
Vom Brauch der Sakrament wird gelehrt, daß die Sakrament eingeſetzt
ſind nicht allein darum, daß ſie Zeichen ſein, dabei man äußerliche die
Chriſten kennen muge, ſondern daß es Zeichen und Zeugnus ſein gottlichs
Willens gegen uns, unſeren Glauben dadurch zu erwecken und zu ſtärken,
derhalben ſie auch Glauben fordern und dann recht gebraucht, ſo man´s
im Glauben empfäht und den Glauben dadurch ſtärket.23
In slovenski prevod:
O pomenu zakramentov učimo, da ti niso nastavljeni samo kot zna
menja, po katerih bi se kristjani prepoznali, temveč da so zakramenti zna-
menja in pričevanja nam veljavne božje volje. Po njih naj se budi in krepi
naša vera. Zato zakramenti zahtevajo tudi vero in se le takrat pravilno ra-
bijo, če se sprejmejo v veri in če se vera po njih krepi.24
Čeprav je v tem členu mišljen predvsem zakrament Svetega krsta,
je kljub temu potrebno izpostaviti pomembnost vere v zakramentih.
Kot pravi preučevalec Luthrove teologije o zakramentih Sabetta, vera
ne zadeva toliko veljavnosti, ampak predvsem delovanje zakramenta.25
22 Prim. WA 6, 572, 10.
23 BSLK 1998, 68.
24 Evangeličanski koledar,1980, 110.
25 Sabetta 2011, 57.
368
