Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 23
zdravko kobe
To se ne more zgoditi s postopno reformo, vse dokler podlaga maksim
ostane nečista, temveč se mora doseči z revolucijo naravnanosti v človeku
(s prehodom k maksimi njene svetosti); in človek lahko postane nov človek
le z neke vrste ponovnim rojstvom, podobnim novemu stvarjenju (Jn 3,5;
prim. z 1Mz 1,2), in s spremembo srca. (Kant 1974, 8:698)
V nadaljevanju Kant še pripominja:
Ko človek najvišji temelj svojih maksim, na podlagi katerega je bil zel
človek, preobrne z eno samo nespremenljivo odločitvijo (in tako postane
nov človek), je toliko, glede na princip svojega načina mišljenja, za dob-
ro dovzeten subjekt; toda le v kontinuiranem učinkovanju in postajanju
je dober človek, tj. le upa lahko, da se bo ob takšni čistosti principa, ki si
ga je vzel za najvišjo maksimo svoje samovolje, in ob njeni čvrstosti zna-
šel na dobri (četudi ozki) poti stalnega napredovanja od slabega k boljše-
mu. (Kant 1974, 8:698–99)
V tem primeru gotovo ni treba posebej dokazovati, da gre pri mo-
tivu čvrste odločitve, ki ji sledi postopno moralno izboljševanje, za iz-
razit odmev pietističnega miselnega modela. Zaradi izrecne omembe
»ponovnega rojstva« je to pač očitno. Pomenljivo pa je, da je ta mo-
tiv tokrat v neposrednem protislovju s Kantovo ontologijo, kakor jo je
razvil v okviru reševanja tretjega antinomičnega spora v Kritiki čistega
uma. Ker je namreč inteligibilni karakter zunaj časa, ob vseh premenah
empiričnega karakterja vseskozi »isti« (KrV, B 584/A 556), je preprosto
protislovno trditi, da bi se inteligibilni karakter mogel spremeniti. Ka-
kor vse noumenalno, inteligibilni karakter zgolj je, kakršen pač je. In
če bi per impossibilem privzeli, da bi se vendarle predrugačil, potem bi
to lahko razumeli zgolj kot zamenjavo enega inteligibilnega subjekta z
drugim in ne s spremembo istega. Med njima ne bi bilo moglo biti niti
najmanjše kontinuitete.
V vsakem primeru moramo ugotoviti, da je bil na tem mestu Kant
pripravljen vzeti v zakup ne samo neskladje s svojo moralno teorijo,
temveč tudi protislovje s svojo kritično ontologijo – da bi lahko vklju-
253
To se ne more zgoditi s postopno reformo, vse dokler podlaga maksim
ostane nečista, temveč se mora doseči z revolucijo naravnanosti v človeku
(s prehodom k maksimi njene svetosti); in človek lahko postane nov človek
le z neke vrste ponovnim rojstvom, podobnim novemu stvarjenju (Jn 3,5;
prim. z 1Mz 1,2), in s spremembo srca. (Kant 1974, 8:698)
V nadaljevanju Kant še pripominja:
Ko človek najvišji temelj svojih maksim, na podlagi katerega je bil zel
človek, preobrne z eno samo nespremenljivo odločitvijo (in tako postane
nov človek), je toliko, glede na princip svojega načina mišljenja, za dob-
ro dovzeten subjekt; toda le v kontinuiranem učinkovanju in postajanju
je dober človek, tj. le upa lahko, da se bo ob takšni čistosti principa, ki si
ga je vzel za najvišjo maksimo svoje samovolje, in ob njeni čvrstosti zna-
šel na dobri (četudi ozki) poti stalnega napredovanja od slabega k boljše-
mu. (Kant 1974, 8:698–99)
V tem primeru gotovo ni treba posebej dokazovati, da gre pri mo-
tivu čvrste odločitve, ki ji sledi postopno moralno izboljševanje, za iz-
razit odmev pietističnega miselnega modela. Zaradi izrecne omembe
»ponovnega rojstva« je to pač očitno. Pomenljivo pa je, da je ta mo-
tiv tokrat v neposrednem protislovju s Kantovo ontologijo, kakor jo je
razvil v okviru reševanja tretjega antinomičnega spora v Kritiki čistega
uma. Ker je namreč inteligibilni karakter zunaj časa, ob vseh premenah
empiričnega karakterja vseskozi »isti« (KrV, B 584/A 556), je preprosto
protislovno trditi, da bi se inteligibilni karakter mogel spremeniti. Ka-
kor vse noumenalno, inteligibilni karakter zgolj je, kakršen pač je. In
če bi per impossibilem privzeli, da bi se vendarle predrugačil, potem bi
to lahko razumeli zgolj kot zamenjavo enega inteligibilnega subjekta z
drugim in ne s spremembo istega. Med njima ne bi bilo moglo biti niti
najmanjše kontinuitete.
V vsakem primeru moramo ugotoviti, da je bil na tem mestu Kant
pripravljen vzeti v zakup ne samo neskladje s svojo moralno teorijo,
temveč tudi protislovje s svojo kritično ontologijo – da bi lahko vklju-
253
