Page 24 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 24
razprave, študije
čil motiv ponovnega rojstva.12 Težko si je zamišljati boljši dokaz o moči
pietističnega vpliva na njegovo misel.
Da vdor motiva ponovnega rojstva v Religiji ne predstavlja le bežne-
ga prebliska, nam potrjuje Kantovo izvajanje v Sporu fakultet. V okvi-
ru obravnave spora med filozofsko in teološko fakulteto se namreč v
splošn i opombi vpraša, »kako naj se krščanstvo dejansko znajde v srcih
ljudi« (Kant [1974, 11:321] 2006, 180); preko tega pa nato pride do vpra-
šanja, »kako je možno ponovno rojstvo (kot posledica spreobrnjenja,
s katerim nekdo postane drugačen, nov človek)« (Kant [1974, 11:232]
2006, 181). Če upoštevamo, da imajo ljudje nadčutno takoj za nadna-
ravno in da se razlika tu lahko nanaša zgolj na sredstva, potem si je, trdi
Kant, mogoče zamisliti le dve različni rešitvi te naloge »vrlega pastor-
ja Spenerja«.
Trdim, da je mogoče […] a priori napovedati neko neizogibno razliko
med sektami, […] še več, da je ta razkol tudi edini, ki daje pravico do po
imenovanja dveh različnih religioznih sekt. (Kant [1974, 11:232] 2006, 181)
Po eni hipotezi je človek po naravi v grehih mrtev in se ne more spre-
obrniti sam od sebe. Za to je potrebna »nadnaravna operacija, skruše-
nost in zdrobitev srca v pokori, […] ki je že skoraj na meji obupa« in se
lahko zgodi le »na podlagi kakšnega nebeškega duha«. Ko enkrat nas-
topi »preboj«, pa »regulus prerojenega človeka zasije sredi brozge, ki ga
sicer obdaja, vendar ga ne omadežuje«, tako da lahko odslej sam živi
Bogu všečno življenje. No, po drugi hipotezi pa se v grešnem človeku ta
»prvi korak« k izboljšanju »zgodi povsem naravno, skozi um, ki mu z
moralnim zakonom nastavi zrcalo, v katerem uzre svojo zavrženost, in
tako izkoristi moralno zasnovo za dobro, da ga pripravi do odločitve,
da moralni zakon odslej naredi za svojo maksimo«. Če je tu torej spre-
obrnitev dejanje uma samega, pa je po tej hipotezi »izvedba te name-
12 Do podobne ocene je prišel tudi Bruch, prim. Bruch 1968, 84: »Tu se najprej zastavlja vpraša-
nje možnosti spreobrnitve, ki jo je mogoče spodbijati tako z moralnega (Ali ima padli človek
moč, da se pobere?) kot z metafizičnega vidika (Ali ni sama struktura spreobrnitve v protislov-
ju z načeli Kantovega sistema?).«
254
čil motiv ponovnega rojstva.12 Težko si je zamišljati boljši dokaz o moči
pietističnega vpliva na njegovo misel.
Da vdor motiva ponovnega rojstva v Religiji ne predstavlja le bežne-
ga prebliska, nam potrjuje Kantovo izvajanje v Sporu fakultet. V okvi-
ru obravnave spora med filozofsko in teološko fakulteto se namreč v
splošn i opombi vpraša, »kako naj se krščanstvo dejansko znajde v srcih
ljudi« (Kant [1974, 11:321] 2006, 180); preko tega pa nato pride do vpra-
šanja, »kako je možno ponovno rojstvo (kot posledica spreobrnjenja,
s katerim nekdo postane drugačen, nov človek)« (Kant [1974, 11:232]
2006, 181). Če upoštevamo, da imajo ljudje nadčutno takoj za nadna-
ravno in da se razlika tu lahko nanaša zgolj na sredstva, potem si je, trdi
Kant, mogoče zamisliti le dve različni rešitvi te naloge »vrlega pastor-
ja Spenerja«.
Trdim, da je mogoče […] a priori napovedati neko neizogibno razliko
med sektami, […] še več, da je ta razkol tudi edini, ki daje pravico do po
imenovanja dveh različnih religioznih sekt. (Kant [1974, 11:232] 2006, 181)
Po eni hipotezi je človek po naravi v grehih mrtev in se ne more spre-
obrniti sam od sebe. Za to je potrebna »nadnaravna operacija, skruše-
nost in zdrobitev srca v pokori, […] ki je že skoraj na meji obupa« in se
lahko zgodi le »na podlagi kakšnega nebeškega duha«. Ko enkrat nas-
topi »preboj«, pa »regulus prerojenega človeka zasije sredi brozge, ki ga
sicer obdaja, vendar ga ne omadežuje«, tako da lahko odslej sam živi
Bogu všečno življenje. No, po drugi hipotezi pa se v grešnem človeku ta
»prvi korak« k izboljšanju »zgodi povsem naravno, skozi um, ki mu z
moralnim zakonom nastavi zrcalo, v katerem uzre svojo zavrženost, in
tako izkoristi moralno zasnovo za dobro, da ga pripravi do odločitve,
da moralni zakon odslej naredi za svojo maksimo«. Če je tu torej spre-
obrnitev dejanje uma samega, pa je po tej hipotezi »izvedba te name-
12 Do podobne ocene je prišel tudi Bruch, prim. Bruch 1968, 84: »Tu se najprej zastavlja vpraša-
nje možnosti spreobrnitve, ki jo je mogoče spodbijati tako z moralnega (Ali ima padli človek
moč, da se pobere?) kot z metafizičnega vidika (Ali ni sama struktura spreobrnitve v protislov-
ju z načeli Kantovega sistema?).«
254
