Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 25
zdravko kobe
re čudež«, saj človek »po naravni poti ni zmožen« vztrajati pri odločitvi
in vedno bolj napredovati v dobrem: v ta namen je potrebno »občutje
nadnaravne skupnosti in celo zavest nenehnega občevanja z nekim ne-
beškim duhom«.
Skratka, po Kantu sta možna le dva poteka ponovnega rojstva. Bo-
disi je človek tako globoko grešen, da se lahko prerodi samo na podlagi
posega nebeške milosti, vendar pa nato lahko vztraja v dobrem z lastni-
mi močmi; bodisi se človek lahko prerodi povsem sam, s pomočjo sile
lastnega uma, vendar pa potrebuje nebeško podporo, da bi vztrajal na
tej poti. Če se prva možnost začne s čudežem in nadaljuje kot narava, se
druga sproži kot naravni dogodek in se izteče v čudež.
To razliko glede nauka o spreobrnitvi je, trdi Kant, mogoče izpelja-
ti povsem »a priori«, neodvisno od zgodovinskih preudarkov. Vsekakor
pa je pomenljivo, da se ta apriorni razloček natanko ujema s »Spener-
-Franckejevo in Moravsko-Zinzendorfovo razliko med sektami« (Kant
[1974, 11:323] 2006, 182), ki sta v tistem času tvorili dve najodmevej-
ši različici pietističnega gibanja.13 Tudi če tega srečnega ujemanja ne
obravnavamo kot dokaz o vplivu pietizma, nam vseeno priča, kako tes-
na je bila v Kantovih bila bližina med zahtevami čistega uma in empi-
rično realnostjo pietizma. Kot bomo videli, se ta bližina ni zaustavila
pri filozofiji religije.
III
Odnos Kantove moralnosti do pietizma je ambivalenten.
Če sodimo samo po principu, bi težko našli sistem, ki bi bil bolj v
nasprotju z religiozno, torej tudi pietistično etiko, kot je to Kantova mo-
ralnost čistega uma. Kant je v izhodišču privzel izključno dejstvo uma
13 Kant sicer obe sekti poimenuje tudi kot »pietizem in moravianizem«. Vendar Zinzendorfova
ločina danes velja za del pietističnega gibanja, v splošnem pa so jo tako obravnavali tudi v Kan-
tovem času. Zinzendorf se je izšolal pri Franckeju, od njega se je odmaknil predvsem v tem,
da je zavrgel potrebo po spokorniškem boju. Kot je rad pripominjal, rast zob pri otroku sicer
spremlja bolečina, vendar zato otroku ne bomo prizadejali bolečine, da bi mu zrasli zobje.
255
re čudež«, saj človek »po naravni poti ni zmožen« vztrajati pri odločitvi
in vedno bolj napredovati v dobrem: v ta namen je potrebno »občutje
nadnaravne skupnosti in celo zavest nenehnega občevanja z nekim ne-
beškim duhom«.
Skratka, po Kantu sta možna le dva poteka ponovnega rojstva. Bo-
disi je človek tako globoko grešen, da se lahko prerodi samo na podlagi
posega nebeške milosti, vendar pa nato lahko vztraja v dobrem z lastni-
mi močmi; bodisi se človek lahko prerodi povsem sam, s pomočjo sile
lastnega uma, vendar pa potrebuje nebeško podporo, da bi vztrajal na
tej poti. Če se prva možnost začne s čudežem in nadaljuje kot narava, se
druga sproži kot naravni dogodek in se izteče v čudež.
To razliko glede nauka o spreobrnitvi je, trdi Kant, mogoče izpelja-
ti povsem »a priori«, neodvisno od zgodovinskih preudarkov. Vsekakor
pa je pomenljivo, da se ta apriorni razloček natanko ujema s »Spener-
-Franckejevo in Moravsko-Zinzendorfovo razliko med sektami« (Kant
[1974, 11:323] 2006, 182), ki sta v tistem času tvorili dve najodmevej-
ši različici pietističnega gibanja.13 Tudi če tega srečnega ujemanja ne
obravnavamo kot dokaz o vplivu pietizma, nam vseeno priča, kako tes-
na je bila v Kantovih bila bližina med zahtevami čistega uma in empi-
rično realnostjo pietizma. Kot bomo videli, se ta bližina ni zaustavila
pri filozofiji religije.
III
Odnos Kantove moralnosti do pietizma je ambivalenten.
Če sodimo samo po principu, bi težko našli sistem, ki bi bil bolj v
nasprotju z religiozno, torej tudi pietistično etiko, kot je to Kantova mo-
ralnost čistega uma. Kant je v izhodišču privzel izključno dejstvo uma
13 Kant sicer obe sekti poimenuje tudi kot »pietizem in moravianizem«. Vendar Zinzendorfova
ločina danes velja za del pietističnega gibanja, v splošnem pa so jo tako obravnavali tudi v Kan-
tovem času. Zinzendorf se je izšolal pri Franckeju, od njega se je odmaknil predvsem v tem,
da je zavrgel potrebo po spokorniškem boju. Kot je rad pripominjal, rast zob pri otroku sicer
spremlja bolečina, vendar zato otroku ne bomo prizadejali bolečine, da bi mu zrasli zobje.
255
