Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 26
razprave, študije
in je zgolj od tod, brez vseh zunanjih preudarkov, ki bi se navezovali na
človeško naravo ali npr. na utečene predstave o dobrem in spodobnem,
skušal dokazati obstoj brezpogojnih dolžnosti, ki zavezujejo vsa umna
bitja kot taka.14 Odločilni moment v njegovi izpeljavi je tvorila avtono-
mija uma, tj. teza, da je um po svojem pojmu suveren in priznava samo
tiste zakone, ki si jih postavi sam. S tem je bila že v načelu zaprta pot, da
bi veljavo moralnih predpisov izvajali iz popolnega bitja in jih razumeli
kot Božje zakone, kot je npr. storil pietist Crusius.15 Moralnost za svojo
veljavo ne potrebuje Boga. Še več, kot je mogoče razbrati iz Kritike prak-
tičnega uma, je predstava Boga prej ovira za njeno udejanjenje, kajti če
nekaj sicer moralno zapovedanega storimo iz napačnih razlogov, npr. iz
strahu pred kaznijo v onstranstvu, se dejanje samodejno sprevrže v iz-
raz heteronomije in izgubi vso moralno zaslugo. S tega stališča Kantov
moralni subjekt prej zavrača pozitivno religijo.
Če gledamo formalne značilnosti Kantove moralnosti, se po drugi
strani ne bomo mogli ubraniti vtisa o nenavadni bližini s pietizmom.
Kant sicer zares postavlja v temelj zakon uma, ki je obči in anonimen.
Toda obenem ta zakon zapoveduje s tako brezobzirno neizprosnostjo,
da v odnosu do partikularnega subjekta deluje kot izraz neke tuje in-
stance, ki ga zatira od zunaj. Schiller je npr. Kantovi moralnosti očital
natanko meniško nastrojenost, ki zatira človekova naravna nagnjenja
in prežene vso milino.16 Povedano drugače, očital mu je natanko tisto,
v čemer je sam Kant videl slabost Franckejevega pietizma.
Strukturna sorodnost pa gre še dlje. Po Kantovem prepričanju o
moralni vrednosti nekega dejanja ne odloča njegova vnanja podoba,
npr. učinki, ki jih proizvede v svetu, temveč je v tem oziru ključna sub
jektivna naravnanost,17 nazadnje to, kaj je nastopalo kot določitveni
14 Za podrobnejši prikaz Kantove moralne filozofije, kakor jo je zagovarjal v času Kritike
praktičnega uma, prim. Kobe 2008.
15 Prim. npr. Crusius 1744, 30 (§ 26): »Moralno dobro pa je, kar se ujema z moralnimi nameni
Boga, […] ali, kar je isto, z njegovimi zakoni.«
16 Prim. Schiller 2005, 34.
17 Paradigmatsko formulacijo je najti v Utemeljitvi metafizike nravi, prim. Kant [1974, 7:19] 2005,
10: »Dobra volja ni dobra zavoljo tega, kar povzroči ali kar naredi, […] temveč je dobra edino
zaradi svojega hotenja, tj. na sebi. […] Tudi če bi ta volja zaradi posebne nenaklonjenosti uso-
256
in je zgolj od tod, brez vseh zunanjih preudarkov, ki bi se navezovali na
človeško naravo ali npr. na utečene predstave o dobrem in spodobnem,
skušal dokazati obstoj brezpogojnih dolžnosti, ki zavezujejo vsa umna
bitja kot taka.14 Odločilni moment v njegovi izpeljavi je tvorila avtono-
mija uma, tj. teza, da je um po svojem pojmu suveren in priznava samo
tiste zakone, ki si jih postavi sam. S tem je bila že v načelu zaprta pot, da
bi veljavo moralnih predpisov izvajali iz popolnega bitja in jih razumeli
kot Božje zakone, kot je npr. storil pietist Crusius.15 Moralnost za svojo
veljavo ne potrebuje Boga. Še več, kot je mogoče razbrati iz Kritike prak-
tičnega uma, je predstava Boga prej ovira za njeno udejanjenje, kajti če
nekaj sicer moralno zapovedanega storimo iz napačnih razlogov, npr. iz
strahu pred kaznijo v onstranstvu, se dejanje samodejno sprevrže v iz-
raz heteronomije in izgubi vso moralno zaslugo. S tega stališča Kantov
moralni subjekt prej zavrača pozitivno religijo.
Če gledamo formalne značilnosti Kantove moralnosti, se po drugi
strani ne bomo mogli ubraniti vtisa o nenavadni bližini s pietizmom.
Kant sicer zares postavlja v temelj zakon uma, ki je obči in anonimen.
Toda obenem ta zakon zapoveduje s tako brezobzirno neizprosnostjo,
da v odnosu do partikularnega subjekta deluje kot izraz neke tuje in-
stance, ki ga zatira od zunaj. Schiller je npr. Kantovi moralnosti očital
natanko meniško nastrojenost, ki zatira človekova naravna nagnjenja
in prežene vso milino.16 Povedano drugače, očital mu je natanko tisto,
v čemer je sam Kant videl slabost Franckejevega pietizma.
Strukturna sorodnost pa gre še dlje. Po Kantovem prepričanju o
moralni vrednosti nekega dejanja ne odloča njegova vnanja podoba,
npr. učinki, ki jih proizvede v svetu, temveč je v tem oziru ključna sub
jektivna naravnanost,17 nazadnje to, kaj je nastopalo kot določitveni
14 Za podrobnejši prikaz Kantove moralne filozofije, kakor jo je zagovarjal v času Kritike
praktičnega uma, prim. Kobe 2008.
15 Prim. npr. Crusius 1744, 30 (§ 26): »Moralno dobro pa je, kar se ujema z moralnimi nameni
Boga, […] ali, kar je isto, z njegovimi zakoni.«
16 Prim. Schiller 2005, 34.
17 Paradigmatsko formulacijo je najti v Utemeljitvi metafizike nravi, prim. Kant [1974, 7:19] 2005,
10: »Dobra volja ni dobra zavoljo tega, kar povzroči ali kar naredi, […] temveč je dobra edino
zaradi svojega hotenja, tj. na sebi. […] Tudi če bi ta volja zaradi posebne nenaklonjenosti uso-
256
