Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 27
zdravko kobe
razlog volje. Če je dejanje storjeno iz spoštovanja do moralnega zako-
na, če je bilo njegovo gonilo moralno občutje, potem je to dejanje mo-
ralno dobro, drugače je kvečjemu moralno nevtralno. Ta okoliščina po-
tem seveda zaplete presojo moralne vrednosti dejanja. Ker lahko drugi
vidijo zgolj učinke, ki so v ta namen nepomembni, ne vidijo pa maksi-
me, ki je vodila dejanje, ne morejo nikoli vedeti, da je bilo neko dejan
je moralno dobro. Še več, tega nazadnje ne more vedeti niti delujoči su-
bjekt sam, saj bi v ta namen moral pozitivno spoznati, da patološko
nagnjenje pri njem ni imelo kavzalno določujoče vloge. Tako je Kant
razvil sistem moralnosti, v katerem resnična moralnost dejanja ni dov-
zetna za empirično verifikacijo in kjer tudi moralni subjekt nima vpog-
leda v lastno moralnost.
Za sistem, ki se sklicuje na um, je to nedvomno nenavadno. Toda ko
spoštovanje zamenjamo z vero in moralnost z opravičenjem, bomo hit-
ro ugotovili, da se Kantovo pojmovanje resnične moralnosti tako re-
koč brezšivno prekriva s problematiko opravičenja po veri, ki je bila
značilna za protestante nasploh in pietiste še posebej.18 Kakor pri njih
dela sama ne štejejo, če ne izhajajo iz vere, tako je pri Kantu odločilno
vprašanje, kaj je bil določitveni razlog dejanja; in kakor pri njih subjekt
pravzaprav nikoli ne more biti popolnoma gotov o lastnem zveličanju,
tako tudi pri Kantu ni jasno, ali je v vsej zgodovini obstajalo eno samo
moralno dobro dejanje.19 Kdor zase trdi, da je moralen, zatrjuje nekaj,
de ali pa zaradi skope oprave, ki jo je priskrbela mačehovska narava, ne razpolagala z nobeno
zmožnostjo, da uveljavi svojo namero […], bi se vendarle kot dragulj bleščala sama v sebi, kot
nekaj, kar ima svojo vrednost v samem sebi. Koristnost ali neplodnost tej vrednosti ne more-
ta ničesar ne dodati ne odvzeti.«
18 Tovrstno povezavo med moralnostjo in opravičenjem je še v predkritičnih predavanjih o mo-
ralni filozofiji izrecno potegnil Kant sam, prim. Kant 2004, 54–55: »Etika zapoveduje, da je de-
janja treba narediti iz dobre naravnanosti. […] Bog pa noče dejanja, temveč srce; srce je prin-
cip moralne naravnanosti.«
19 Prim. npr. Kant [1974, 34] 2005, 23: »Dejansko je absolutno nemogoče, da bi na podlagi iz-
kustva s popolno gotovostjo izsledili en sam primer, v katerem je maksima dejanja, ki je sicer
v skladu z dolžnostjo, slonela zgolj na moralnih razlogih in na predstavi dolžnosti.« – Enako
tudi Kant [1974, 11:138] 2006, 58: »Morda ni bilo nikoli človeka, ki b povsem nesebično izvr-
šil svojo spoznano in tudi pripoznano dolžnost; morda to kljub največjemu prizadevanju ni-
koli ne bo uspelo nikomur.«
257
razlog volje. Če je dejanje storjeno iz spoštovanja do moralnega zako-
na, če je bilo njegovo gonilo moralno občutje, potem je to dejanje mo-
ralno dobro, drugače je kvečjemu moralno nevtralno. Ta okoliščina po-
tem seveda zaplete presojo moralne vrednosti dejanja. Ker lahko drugi
vidijo zgolj učinke, ki so v ta namen nepomembni, ne vidijo pa maksi-
me, ki je vodila dejanje, ne morejo nikoli vedeti, da je bilo neko dejan
je moralno dobro. Še več, tega nazadnje ne more vedeti niti delujoči su-
bjekt sam, saj bi v ta namen moral pozitivno spoznati, da patološko
nagnjenje pri njem ni imelo kavzalno določujoče vloge. Tako je Kant
razvil sistem moralnosti, v katerem resnična moralnost dejanja ni dov-
zetna za empirično verifikacijo in kjer tudi moralni subjekt nima vpog-
leda v lastno moralnost.
Za sistem, ki se sklicuje na um, je to nedvomno nenavadno. Toda ko
spoštovanje zamenjamo z vero in moralnost z opravičenjem, bomo hit-
ro ugotovili, da se Kantovo pojmovanje resnične moralnosti tako re-
koč brezšivno prekriva s problematiko opravičenja po veri, ki je bila
značilna za protestante nasploh in pietiste še posebej.18 Kakor pri njih
dela sama ne štejejo, če ne izhajajo iz vere, tako je pri Kantu odločilno
vprašanje, kaj je bil določitveni razlog dejanja; in kakor pri njih subjekt
pravzaprav nikoli ne more biti popolnoma gotov o lastnem zveličanju,
tako tudi pri Kantu ni jasno, ali je v vsej zgodovini obstajalo eno samo
moralno dobro dejanje.19 Kdor zase trdi, da je moralen, zatrjuje nekaj,
de ali pa zaradi skope oprave, ki jo je priskrbela mačehovska narava, ne razpolagala z nobeno
zmožnostjo, da uveljavi svojo namero […], bi se vendarle kot dragulj bleščala sama v sebi, kot
nekaj, kar ima svojo vrednost v samem sebi. Koristnost ali neplodnost tej vrednosti ne more-
ta ničesar ne dodati ne odvzeti.«
18 Tovrstno povezavo med moralnostjo in opravičenjem je še v predkritičnih predavanjih o mo-
ralni filozofiji izrecno potegnil Kant sam, prim. Kant 2004, 54–55: »Etika zapoveduje, da je de-
janja treba narediti iz dobre naravnanosti. […] Bog pa noče dejanja, temveč srce; srce je prin-
cip moralne naravnanosti.«
19 Prim. npr. Kant [1974, 34] 2005, 23: »Dejansko je absolutno nemogoče, da bi na podlagi iz-
kustva s popolno gotovostjo izsledili en sam primer, v katerem je maksima dejanja, ki je sicer
v skladu z dolžnostjo, slonela zgolj na moralnih razlogih in na predstavi dolžnosti.« – Enako
tudi Kant [1974, 11:138] 2006, 58: »Morda ni bilo nikoli človeka, ki b povsem nesebično izvr-
šil svojo spoznano in tudi pripoznano dolžnost; morda to kljub največjemu prizadevanju ni-
koli ne bo uspelo nikomur.«
257
