Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 56
razprave, študije
[najstarejši nemški nacionalni ekonom]« (2MEGA II,2:35) in na tej in
naslednji strani nadaljuje z obsežnim citatom iz Luthrovega spisa »O
kupčiji in dobičkarstvu«. V končni verziji je citat razdeljen na dva dela
in se iz glavnega besedila nadaljuje pod črto (2MEGA II,2:193). Marx tu
citira Luthra po Schloezerjevem zborniku iz leta 1780. Pred citatom je
v knjigi uvodni stavek: »Tvorec zaklada je sicer, kolikor je njegov asketi-
zem povezan z delavnostjo, po religiji bistveno protestant in še več, pu-
ritanec.« Sledi citat:
Tega pa ni mogoče zanikati, da je kupovanje in prodajanje nujna reč, ki
je ni mogoče pogrešati in jo lahko dobro krščansko uporabimo, posebno v
rečeh, ki rabijo dnevnim potrebam in počastitvam. Saj tako so tudi patri-
arhi prodajali in kupovali živino, volno, žito, maslo, mleko in druge dobri-
ne. To so Božji darovi, ki jih On daje iz zemlje in deli med ljudmi. Ampak
trgovanje s tujino, ki iz Kalikuta in Indije in podobnih dežel prinaša bla-
go, recimo tako drago svilo in zlatnino in začimbe, ki rabi le razkošju in je
brez prida, deželi in ljudem pa izsesava denar, ne bi smelo biti dopuščeno,
ko bi imeli vlado in kneze. Vendar o tem ne bom zdaj pisal, saj menim, da
se bo naposled, ko ne bomo imeli več denarja, nehalo samo od sebe, kakor
tudi nakit in požrtije. Pa saj sicer ne bo pomagalo nobeno pisanje ne po
učevanje, dokler nas ne bo prisilila stiska in revščina.
Bog je nas Nemce vrgel v to, da moramo naše zlato in srebro pošilja-
ti v tuje dežele, bogatiti ves svet, sami pa ostati berači. Anglija bi pač ime-
la manj zlata, ko bi ji Nemčija pustila njeno tkanino, in tudi portugal-
ski kralj bi ga manj imel, ko bi mu mi pustili njegove začimbe. Izračunaj,
koliko denarja se med enim sejmom v Frankfurtu brez potrebe in vzro-
ka izvozi iz nemške dežele, in čudil se boš, da je v nemških deželah sploh
še kak belič. Frankfurt je luknja za zlato in srebro, skozi katero iz nem-
ške dežele izteka vse, kar le vzbrsti in zraste, se poseka in nakuje pri nas.
Ko bi bila ta luknja zamašena, bi zdaj ne bilo treba poslušati tožb, kako so
vsepovsod sami dolgovi in nobenega denarja, kako so vse dežele in mes-
ta obremenjena z obrestmi in izmozgana. A pustimo to, tako bo pač šlo,
mi Nemci moramo ostati Nemci, ne odnehamo, razen če moramo. (pre-
vod: Tukaj stojim, 155)
286
[najstarejši nemški nacionalni ekonom]« (2MEGA II,2:35) in na tej in
naslednji strani nadaljuje z obsežnim citatom iz Luthrovega spisa »O
kupčiji in dobičkarstvu«. V končni verziji je citat razdeljen na dva dela
in se iz glavnega besedila nadaljuje pod črto (2MEGA II,2:193). Marx tu
citira Luthra po Schloezerjevem zborniku iz leta 1780. Pred citatom je
v knjigi uvodni stavek: »Tvorec zaklada je sicer, kolikor je njegov asketi-
zem povezan z delavnostjo, po religiji bistveno protestant in še več, pu-
ritanec.« Sledi citat:
Tega pa ni mogoče zanikati, da je kupovanje in prodajanje nujna reč, ki
je ni mogoče pogrešati in jo lahko dobro krščansko uporabimo, posebno v
rečeh, ki rabijo dnevnim potrebam in počastitvam. Saj tako so tudi patri-
arhi prodajali in kupovali živino, volno, žito, maslo, mleko in druge dobri-
ne. To so Božji darovi, ki jih On daje iz zemlje in deli med ljudmi. Ampak
trgovanje s tujino, ki iz Kalikuta in Indije in podobnih dežel prinaša bla-
go, recimo tako drago svilo in zlatnino in začimbe, ki rabi le razkošju in je
brez prida, deželi in ljudem pa izsesava denar, ne bi smelo biti dopuščeno,
ko bi imeli vlado in kneze. Vendar o tem ne bom zdaj pisal, saj menim, da
se bo naposled, ko ne bomo imeli več denarja, nehalo samo od sebe, kakor
tudi nakit in požrtije. Pa saj sicer ne bo pomagalo nobeno pisanje ne po
učevanje, dokler nas ne bo prisilila stiska in revščina.
Bog je nas Nemce vrgel v to, da moramo naše zlato in srebro pošilja-
ti v tuje dežele, bogatiti ves svet, sami pa ostati berači. Anglija bi pač ime-
la manj zlata, ko bi ji Nemčija pustila njeno tkanino, in tudi portugal-
ski kralj bi ga manj imel, ko bi mu mi pustili njegove začimbe. Izračunaj,
koliko denarja se med enim sejmom v Frankfurtu brez potrebe in vzro-
ka izvozi iz nemške dežele, in čudil se boš, da je v nemških deželah sploh
še kak belič. Frankfurt je luknja za zlato in srebro, skozi katero iz nem-
ške dežele izteka vse, kar le vzbrsti in zraste, se poseka in nakuje pri nas.
Ko bi bila ta luknja zamašena, bi zdaj ne bilo treba poslušati tožb, kako so
vsepovsod sami dolgovi in nobenega denarja, kako so vse dežele in mes-
ta obremenjena z obrestmi in izmozgana. A pustimo to, tako bo pač šlo,
mi Nemci moramo ostati Nemci, ne odnehamo, razen če moramo. (pre-
vod: Tukaj stojim, 155)
286
