Page 81 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 81
cvetka hedžet tÓth
vem tako zelo potrebujemo. Iz njegovih sklepnih razmišljanj o svetem
beremo:
V prvi polovici našega stoletja je bilo hrepenenje po absolutnem med
evropsko mladino tako močno, da so sledili vsakomur, ki jim je obljub-
ljal neko absolutno, pa četudi je bilo demonsko. Toda ko se zgodi, da člo-
vek ne more živeti brez nečesa, kar lahko jemlje brezpogojno resno, kakor
koli naj ga že imenuje, tedaj bi si morali v naši liberalno-humanistični kul-
turi prizadevati za takim absolutnim, seveda brez fanatizma in obupa, ki
sta podžigala dejanja tedanje mladine v Evropi in končno privedla do gro-
zovitega razdejanja celotnega kontinenta. To bi morali storiti, dokler še ni
prepozno, in pri tem bi morali teoretično razumevanje povezati s praktič-
nim delovanjem. Zavedati bi se morali, da v našem lastnem življenju po
trebujemo neki smisel, mnogo bolj in drugačnega, kakršnega imamo da-
nes. (Tillich 1969, 128)
Zato je čutil potrebo spregovoriti in podrobneje raziskati teonomno
naravo našega dojemanja in spoznavanja.
Vse to je povezoval z globino iskanja tega, kar človek je in kar ljud-
je smo, iskanja, ki ga je utemeljeval tudi z bitjo samo, najprej z vprašan
jem po biti sami. To po njegovem vključuje kaj presežnostnega metafi-
zičnega, pomeni iskanje svetega, absolutnega in tragični dogodki tega
stoletja so mu pritrjevali že v tem smislu, da ljudje brez nečesa metafi-
zičnega pač ne moremo živeti. Takšno presežnostno naravnanost miš-
ljenja je imenoval teonomno in z vsem dokazoval njeno stvarno bivanj-
sko razsežnost, prizemljeno, tostransko.
S temi svojimi razmišljanji še danes učinkuje prepričljivo, saj človek
brez svetega ne more živeti. Zgodba o svetem in absolutnem – ne glede
na to, kako jo ljudje materializiramo oziroma s čim jo istovetimo – pa je
najprej samo zgodba o nas samih in o ničemer zunajsvetnem, onstran-
skem. Kot izrecno trdi:
Ne svetost sama po sebi, temveč prav tisto, kar reprezentativno kaže
na sveto, brezpogojno, ki je in obenem ni v vseh stvareh, je smisel bogo-
311
vem tako zelo potrebujemo. Iz njegovih sklepnih razmišljanj o svetem
beremo:
V prvi polovici našega stoletja je bilo hrepenenje po absolutnem med
evropsko mladino tako močno, da so sledili vsakomur, ki jim je obljub-
ljal neko absolutno, pa četudi je bilo demonsko. Toda ko se zgodi, da člo-
vek ne more živeti brez nečesa, kar lahko jemlje brezpogojno resno, kakor
koli naj ga že imenuje, tedaj bi si morali v naši liberalno-humanistični kul-
turi prizadevati za takim absolutnim, seveda brez fanatizma in obupa, ki
sta podžigala dejanja tedanje mladine v Evropi in končno privedla do gro-
zovitega razdejanja celotnega kontinenta. To bi morali storiti, dokler še ni
prepozno, in pri tem bi morali teoretično razumevanje povezati s praktič-
nim delovanjem. Zavedati bi se morali, da v našem lastnem življenju po
trebujemo neki smisel, mnogo bolj in drugačnega, kakršnega imamo da-
nes. (Tillich 1969, 128)
Zato je čutil potrebo spregovoriti in podrobneje raziskati teonomno
naravo našega dojemanja in spoznavanja.
Vse to je povezoval z globino iskanja tega, kar človek je in kar ljud-
je smo, iskanja, ki ga je utemeljeval tudi z bitjo samo, najprej z vprašan
jem po biti sami. To po njegovem vključuje kaj presežnostnega metafi-
zičnega, pomeni iskanje svetega, absolutnega in tragični dogodki tega
stoletja so mu pritrjevali že v tem smislu, da ljudje brez nečesa metafi-
zičnega pač ne moremo živeti. Takšno presežnostno naravnanost miš-
ljenja je imenoval teonomno in z vsem dokazoval njeno stvarno bivanj-
sko razsežnost, prizemljeno, tostransko.
S temi svojimi razmišljanji še danes učinkuje prepričljivo, saj človek
brez svetega ne more živeti. Zgodba o svetem in absolutnem – ne glede
na to, kako jo ljudje materializiramo oziroma s čim jo istovetimo – pa je
najprej samo zgodba o nas samih in o ničemer zunajsvetnem, onstran-
skem. Kot izrecno trdi:
Ne svetost sama po sebi, temveč prav tisto, kar reprezentativno kaže
na sveto, brezpogojno, ki je in obenem ni v vseh stvareh, je smisel bogo-
311
