Page 85 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 85
cvetka hedžet tÓth
življenju, vsekakor ne moremo pričakovati, da bodo s kakšno filozofi-
jo lepe duše in klasicističnimi ideali skušali ostajati samó na ravni eti-
ke. Ne nazadnje gre tudi pri etiki za resnico, ki prehaja v delovanje, kaj-
ti »visoko vprašanje« vse etike, ta znani kaj storiti, opozarja, da etična
resnica ni samo teoretična, ampak v marsičem mnogo bolj praktična.
Toda Tillichovo odločno sporočilo je: etika ni nikdar eno s politič-
no filozofijo. Vendar pa hkrati po Tillichu ni jasne in prepoznavne meje
med etizacijo in politizacijo in je tudi ne more biti. Zelo privlači njegov
čut za teorijo, ki je navdušil mnoge njegove slušatelje in najbližje sode-
lavce, čut, ki se je izoblikoval in potrjeval v soočenju s konkretnostjo in
ki trajno pušča opozorilo, da je treba znati – tudi – politično misliti, to-
liko bolj če nisi poklicni politik, kajti nujno je prepoznati zlo, nesvobo-
do, krivico, pokazati nanje in jih obsoditi. Njegova politična filozofija
– če je ta izraz vsaj posredno dopusten – ni neposreden kažipot za poli-
tično delovanje, zelo daleč od tega. V bistvu imamo pred seboj filozofi-
jo zgodovine kot ontologijo in antropologijo politike, ki je nastajala kot
teoretski odziv na najbolj neposredno zgodovinsko dogajanje; Tillich ni
imel te sreče, da bi bil zraven kakšnega ministra kot njegov dobro pla-
čani svetovalec, ki seveda vidi politiko drugače kot ta, ki ga kaj politič-
nega lahko vsak trenutek zakolje.
Mnogi marksistični filozofi so nekoč imeli to izjemno prednost, da
so o politiki razpravljali s pozicije močnejšega, tj. dežurne oblasti, in
korakali z močnejšimi bataljoni – tajna policija in vojska –, bili so po-
sredno sami del oblasti, ki je po letu 1989 doživela, kar je doživela, in
marsikdo od teh danes noče več biti marksist. Marksizem je samo še
neprijetno breme, kajti Marx za mnoge že dolgo ni več protiutež kake-
mu Nietzscheju. Tillich je kot religiozni socialist v Marxu še videl alter-
nativo, celo nekaj mesijanskega, in vez med luteranstvom in socializ-
mom je dojemal predvsem kot problem utopije. Več kot pol stoletja po
njegovi smrti je od tega ostala domala samo mora preteklosti, ki se je
niti ne spominjamo radi. V nečem so Tillichova razmišljanja še danes
zgovorna in aktualna – vendar ne v novinarskem smislu, za vselejšnjost
gre –, namreč, kako je z obratom nazaj, k nečemu preteklemu. Če smo
po letu 1989 priče oživljanja nečesa tradicionalnega, potem nam Tillich
315
življenju, vsekakor ne moremo pričakovati, da bodo s kakšno filozofi-
jo lepe duše in klasicističnimi ideali skušali ostajati samó na ravni eti-
ke. Ne nazadnje gre tudi pri etiki za resnico, ki prehaja v delovanje, kaj-
ti »visoko vprašanje« vse etike, ta znani kaj storiti, opozarja, da etična
resnica ni samo teoretična, ampak v marsičem mnogo bolj praktična.
Toda Tillichovo odločno sporočilo je: etika ni nikdar eno s politič-
no filozofijo. Vendar pa hkrati po Tillichu ni jasne in prepoznavne meje
med etizacijo in politizacijo in je tudi ne more biti. Zelo privlači njegov
čut za teorijo, ki je navdušil mnoge njegove slušatelje in najbližje sode-
lavce, čut, ki se je izoblikoval in potrjeval v soočenju s konkretnostjo in
ki trajno pušča opozorilo, da je treba znati – tudi – politično misliti, to-
liko bolj če nisi poklicni politik, kajti nujno je prepoznati zlo, nesvobo-
do, krivico, pokazati nanje in jih obsoditi. Njegova politična filozofija
– če je ta izraz vsaj posredno dopusten – ni neposreden kažipot za poli-
tično delovanje, zelo daleč od tega. V bistvu imamo pred seboj filozofi-
jo zgodovine kot ontologijo in antropologijo politike, ki je nastajala kot
teoretski odziv na najbolj neposredno zgodovinsko dogajanje; Tillich ni
imel te sreče, da bi bil zraven kakšnega ministra kot njegov dobro pla-
čani svetovalec, ki seveda vidi politiko drugače kot ta, ki ga kaj politič-
nega lahko vsak trenutek zakolje.
Mnogi marksistični filozofi so nekoč imeli to izjemno prednost, da
so o politiki razpravljali s pozicije močnejšega, tj. dežurne oblasti, in
korakali z močnejšimi bataljoni – tajna policija in vojska –, bili so po-
sredno sami del oblasti, ki je po letu 1989 doživela, kar je doživela, in
marsikdo od teh danes noče več biti marksist. Marksizem je samo še
neprijetno breme, kajti Marx za mnoge že dolgo ni več protiutež kake-
mu Nietzscheju. Tillich je kot religiozni socialist v Marxu še videl alter-
nativo, celo nekaj mesijanskega, in vez med luteranstvom in socializ-
mom je dojemal predvsem kot problem utopije. Več kot pol stoletja po
njegovi smrti je od tega ostala domala samo mora preteklosti, ki se je
niti ne spominjamo radi. V nečem so Tillichova razmišljanja še danes
zgovorna in aktualna – vendar ne v novinarskem smislu, za vselejšnjost
gre –, namreč, kako je z obratom nazaj, k nečemu preteklemu. Če smo
po letu 1989 priče oživljanja nečesa tradicionalnega, potem nam Tillich
315
