Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 26, ISSN 2590-9754
P. 87
cvetka hedžet tÓth
lozofija je ves čas na meji prehajanja od ontologije do filozofije zgodo-
vine ter obratno. Ta pristop skuša širše zastaviti pojav politizacije kot
v njegovi mladosti dva zelo popularna koncepta, marksistični ekono-
mizem in razne psihoanalitične teorije. Kot da bi pri tem Tillich skušal
ubrati nekakšno tretjo pot, dobesedno antropologijo politike.
Človek je po svojem ustroju bitje narave in duha, nikakor ni eno z
naravo; tej stoji nasproti kot bitje z zavestjo, ki vse naravno reflektira in
lahko transcendira, zato je »človek bit, ki je v sebi podvojen do ozaveš-
čene biti«. »Naravi takšna dvojnost manjka. Človek torej ni – kar leži v
teh mislih – bitje, ki bi bilo sestavljeno iz dveh samostojnih delov, nam
reč iz narave in duha, ali iz telesa in duše, temveč je ena sama bit; toda v
sebi, v svoji enotnosti podvojena.« (Tillich [1962b] 1959–75, 2:226) Iz te
ontologije človeka izhajajo po Tillichu zelo pomembni vidiki za preuče-
vanje političnega mišljenja, kajti preprečujejo, da bi politično mišljenje
izvajali neposredno in najprej iz religioznonazorskih temeljev.
Politično mišljenje po Tillichu korenini »hkrati v biti in zavesti, na-
tančneje v neločljivi enotnosti obeh«.
Zato je nemogoče razumeti sistem političnega mišljenja, ne da bi raz-
iskali človeško-družbeno bit, v kateri korenini, skratka v prepletanju pot
reb in interesov, med pritiski in interesi, ki tvorijo človeško družbo. (Til
lich [1962b] 1959–75, 2:226)
Pri tem Tillich kar najstrožje medsebojno posreduje pojma bit in za-
vest, kajti po njegovem zavest ni nekakšen stranski produkt ob biti, do-
datek, zavest je v najdobesednejšem pomenu ozaveščena bit. Nasploh
po njegovem velja, da sta družbena in človekova bit v vsakem svojem
delu, vse tja do najbolj prvobitnih nagonskih reakcij, oblikovana z za-
vestjo. Tillich tukaj spregovori celo o pojmu »pravilne« in »napačne«
zavesti, ni enega brez drugega, in:
Pravilna zavest izhaja iz biti in je hkrati bit določujoča zavest. Enega
brez drugega ni. Človek je enotnost v podvojenosti in iz te enotnosti ra-
317
lozofija je ves čas na meji prehajanja od ontologije do filozofije zgodo-
vine ter obratno. Ta pristop skuša širše zastaviti pojav politizacije kot
v njegovi mladosti dva zelo popularna koncepta, marksistični ekono-
mizem in razne psihoanalitične teorije. Kot da bi pri tem Tillich skušal
ubrati nekakšno tretjo pot, dobesedno antropologijo politike.
Človek je po svojem ustroju bitje narave in duha, nikakor ni eno z
naravo; tej stoji nasproti kot bitje z zavestjo, ki vse naravno reflektira in
lahko transcendira, zato je »človek bit, ki je v sebi podvojen do ozaveš-
čene biti«. »Naravi takšna dvojnost manjka. Človek torej ni – kar leži v
teh mislih – bitje, ki bi bilo sestavljeno iz dveh samostojnih delov, nam
reč iz narave in duha, ali iz telesa in duše, temveč je ena sama bit; toda v
sebi, v svoji enotnosti podvojena.« (Tillich [1962b] 1959–75, 2:226) Iz te
ontologije človeka izhajajo po Tillichu zelo pomembni vidiki za preuče-
vanje političnega mišljenja, kajti preprečujejo, da bi politično mišljenje
izvajali neposredno in najprej iz religioznonazorskih temeljev.
Politično mišljenje po Tillichu korenini »hkrati v biti in zavesti, na-
tančneje v neločljivi enotnosti obeh«.
Zato je nemogoče razumeti sistem političnega mišljenja, ne da bi raz-
iskali človeško-družbeno bit, v kateri korenini, skratka v prepletanju pot
reb in interesov, med pritiski in interesi, ki tvorijo človeško družbo. (Til
lich [1962b] 1959–75, 2:226)
Pri tem Tillich kar najstrožje medsebojno posreduje pojma bit in za-
vest, kajti po njegovem zavest ni nekakšen stranski produkt ob biti, do-
datek, zavest je v najdobesednejšem pomenu ozaveščena bit. Nasploh
po njegovem velja, da sta družbena in človekova bit v vsakem svojem
delu, vse tja do najbolj prvobitnih nagonskih reakcij, oblikovana z za-
vestjo. Tillich tukaj spregovori celo o pojmu »pravilne« in »napačne«
zavesti, ni enega brez drugega, in:
Pravilna zavest izhaja iz biti in je hkrati bit določujoča zavest. Enega
brez drugega ni. Človek je enotnost v podvojenosti in iz te enotnosti ra-
317
